ČRNA GORA: Pršut v Njeguših, Boka Kotorska in Herceg Novi (21. dan)

Andreja's WORLD 26.11.2019 Oddaj komentar

Po odličnem zajtrku pri Miri v Beratu na terasi z najlepšim razgledom sva se odpeljala proti Črni Gori. Ceste v Albaniji so bile zelo lepe in visoko nad najinimi pričakovanji, zato sva zelo hitro prispela na mejo s Črno Goro. Tam so morali črnogorski policaji pokazati svojo moč in so nama eno uro pregledovali številke šasije in stekel, če avto ni ukraden. Po ovinkasti cesti sva se mimo Skadarskega jezera in Podgorice pripeljala v bližino nacionalnega parka Lovčen. Ustavila sva se na planoti Njegoši, kjer celo leto ravno prav piha veter, da lahko sušijo dober pršut. V vsaki garaži vam ga narežejo in postrežejo s domačim sirom. Sledila je vožnja po ozki ovinkasti cesti do zaliva Boke Kotorske. Čudoviti pogledi na zaliv za vedno ostanejo v spominu. Nočitev sva imela rezervirano v Herceg Novem, kjer sva se še zadnjič kopala v toplem morju in se ob polni Luni sprehodila po rivieri na palačinke.

ZAJTRK V BERATU IN PRŠUT V VASI NJEGOŠI

V najini nastanitvi nama je gospodarica Mira pripravila zjutraj odličen zajtrk. Še zadnji pogledi na čudovite hiše, nato pa na dolgo pot. Čez Albanijo sva se peljala popolnoma brez težav in tudi zelo hitro. Na črnogorski meji pa so naju zadrževali kar eno uro, ker je gospod preverjal najine številke šasije v bazi, če nimava slučajno ukradenega avtomobila. Pa kdo bi v Albaniji sploh hotel voziti BMW, če je 90% avtomobilov znamke Mercedes. Brez heca. Midva sva se krohotala, on pa je z veliko resnostjo opravljal svoj posel. Ustavila sva se v lepi majhni vasici Njegoši, kjer na planoti sušijo pršut. Ustavila sva se v garaži, kjer nama je gospodar narezal domači sir in pršut. Domačo kajsijo sva prijazno zavrnila, a sva jo kupila za domov eno steklenico. Gospodar je priznal, da je meso madžarskega porekla, a da vseeno kupujejo zelo dobro meso za sušenje. Pokazal nama je tudi svojo pršutarno, kjer je na stropu viselo precejšnje število nog.

ZALIV BOKE KOTORSKE IN KOTOR

Domači prigrizek nama je dobro del, a kmalu sva nadaljevala z vožnjo do Kotorja. Ovinkasta cesta polna pločevine je nudila veliko razgledov na prečudoviti zaliv Boke Kotorske. Dolgo nisem videla tako lepega razgleda na zaliv. Še sreča, da smo mi vozili v koloni navzdol za avtobusom, ker so se morali avtomobili, ki so vozili navzgor nam umikati. Grozljivo je bilo videti avtomobile v visokih stranskih bankinah, ki so jih lastniki hudo poškodovali. V Kotorju se nisva ustavljala, ker je bila neznosna gneča obiskovalcev z dveh ogromnih križark.

HERCEG NOVI

V obalno mesto Herceg Novi sva prišla okrog 16. ure popoldan in izkoristila nekaj svetlih ur še za hitro kopanje v toplem morju čez cesto najinega prekrasnega hotela. Nato pa na dolg sprehod po rivieri ob polni Luni še na palačinke. Križarki sta ravnokar zapuščali zaliv.