JORDANIJA 2021: Vse skrivnosti edinstvene Petre (6. dan)

Andreja's WORLD 27.02.2022 Oddaj komentar

Že včeraj popoldne sva si pričarala izjemno lep pogled na Zakladnico v Petri in se kar dvakrat sprehodila po ozki soteski do nje, tako da sva jutranjo pot že dodobra poznala. Odličen zajtrk po dobro naspani noči v topli sobi naju je okrepil za celodnevno raziskovanje zgodovinskega mesta Petra. Ob 8h zjutraj sva se sprehodila po soteski (Siq) do Zakladnice, nato pa naprej v mesto do gledališča in po glavni cesti mimo grobnic naprej do začetka slovitih stopnic, ki vodijo do prečudovitega Samostana. Nazaj grede sva si ogledala še Veliki tempelj in se še enkrat podala visoko po nešteto stopnicah do razgledne točke “Altar of Sacrifice“, od koder je noro lep razgled na celotno mesto. Še sprehod mimo Zakladnice nazaj do hotela. Pred nama je bila še popoldanska vožnja v Wadi Rum, kjer sva se udobno namestila v razkošnem šotoru.

ZAJTRK V HOTELU

Po odličnem spancu sva si najprej privoščila okusen zajtrk, nato pa ponovno po ozki soteski do Zakladnice. Hotel sva imela pred vhodom, zato nisva izgubljala časa z vožnjo ali parkiranjem. Že vnaprej sva si kupila pri Jordan Passu 2-dnevno vstopnico za Petro, ki sva jo seveda potrebovala. Pazite – pri vstopnici za nočno Petro potrebujete tudi dnevno vstopnico. Pot nama je bila že precej poznana, saj sva jo včeraj prehodila kar dvakrat. Dolga je 2,5 km in za njo potrebujete pol ure zmerne hoje. Proti vhodu se malce spušča, nazaj grede pa malenkost vzpenja. A nič hudega. Naj vas ne premamijo mnogi domačini, ki vam ponujajo osla ali konja za jezdenje.

ENA IN EDINA – PETRA (Unesco)

O Petri sva toliko prebrala in gledala toliko dokumentarnih filmov, da sem jo že sanjala mnoga leta. Petra prvotno znana kot Raqmu, je zgodovinsko in arheološko najdišče, ki leži na pobočju Jabal Al-Madbah v kotlini med gorami. Gre za res skrivno mesto, saj ga še dandanes ob prihodu v Petro sploh ne vidiš. Petra naj bi bila naseljena že leta 9000 pr. n. št. in verjetno ustanovljena v 4. stoletju pr. n. š. kot glavno mesto Nabatejskega kraljestva. Nabatejci so bili nomadski Arabci, ki so zgradili Petro v bližini trgovskih poti tako, da so jo postavili kot glavno regionalno trgovsko središče. Mesto je dostopno skozi 1,2 kilometra dolgo sotesko, imenovano Sik (Siq), ki vodi neposredno do Zakladnice (Al-Khazneh).

Trgovina je Nabatejcem prinašala znaten prihodek, Petra pa je postala središče tega bogastva. Najzgodnejša zabeležena zgodovinska omemba Petre je bila, ko so grški Antigonidi napadli mesto leta 312 pr. n. št. Nabatejci so bili v nasprotju s svojimi sovražniki navajeni, da so živeli v neplodnih puščavah in so lahko odvrnili napade z izkoriščanjem gorskega reliefa območja. Posebej so bili spretni pri zbiranju deževnice, kmetijstvu in kamnitih rezbarijah. Petra je cvetela v 1. stoletju našega štetja, ko je bila zgrajena njena slavna struktura Al-Khazneh, ki naj bi bila mavzolej nabatejskega kralja Areta IV. V tistem času je imelo mesto 20.000 prebivalcev (vir: Wikipedia).

Čeprav je Nabatejsko kraljestvo v 1. stoletju pred našim štetjem postalo država v Rimskem cesarstvu, je šele leta 106. izgubila svojo neodvisnost. Rimljani so kraljestvo preimenovali v Arabia Petraea. Petra se je zmanjšala, saj so se pojavile pomorske trgovske poti, po potresu leta 363 pa so bile uničene številne strukture. Bizantinska doba je bila priča izgradnji več krščanskih cerkva, vendar je mesto še naprej nazadovalo in v zgodnji islamski dobi postalo zapuščeni kraj, kjer je živela le peščica nomadov. Svet je ostal pozabljen, dokler ga leta 1812 ni odkril Johann Ludwig Burckhardt.

Znana po svoji arhitekturi in sistemu vodovoda se Petra imenuje tudi Rožnato mesto zaradi barve kamna, iz katerega je izklesana. Od leta 1985 je na seznamu Unescove svetovne dediščine. UNESCO jo je opisal kot »eno izmed najdragocenejših kulturnih značilnosti človeške kulturne dediščine«. Leta 2007 je bil Al-Khazneh glasovan kot eno od novih sedem čudes sveta. Petra je simbol Jordanije in je njena najbolj obiskana turistična znamenitost.

Al-Khazneh ali Zakladnica ali The Treasury

Že med hojo po ozki soteski je videti, kakšne sposobnosti so imeli Nabatejci pri upravljanju oskrbe z vodo, kar je tudi pripeljalo do vzpona puščavskega mesta in ustvarilo umetno oazo. Območje namreč dosežejo hudourniške poplave in Nabatejci so te poplave nadzorovali z uporabo jezov, zbiralnikoc in vodovoda. To jim je omogočilo shranjevanje vode za daljša obdobja suše in omogočile mestu razvijanje. Ko pridete skozi sotesko do konca, se odpre pogled proti edinstveni Zakladnici. V peščenjak so jo vklesali v 1. st. n. š. in je še dandanes izjemno ohranjena ter res veličastna. Dviga se visoko v zrak in kar ne moreš se je nagledati. Zjutraj je bilo še precej mirno in brez obiskovalcev, zato sva lahko le uživala. Popoldne pa sva med vračanjem tudi midva opazovala množice, ki so napolnile prostor pred Zakladnico.

Gledališče in grobnice

Po cesti se nato sprehodiva do gledališča, ko je še mesto zaspano. Odločiva se, da nadaljujeva do najbolj oddaljenega mesta v Petri. Seveda si sproti ogledujeva ohranjene znamenitosti. Najbolj naju pritegne pogled na grobnice, vse vklesane znake v peščenjak, množice osličkov v brezdelju, suha struga reke in prekrasne ogromne kraljeve grobnice, ki so prav tako vklesane v peščenjak.

Rimska glavna cesta in Veliki tempelj

Po glavni tlakovani cesti se sprehodiva do Velikega templja, med tem pa opazujeva njegove Antične stebre. Od Velikega templja ni ostalo prav veliko, a si z lahkoto predstavljamo razsežnosti mesta. Še nekaj korakov naju loči do začetka stopnic, ki vodijo do znamenitega Samostana.

El-Deir ali Samostan ali The Monastery

Od vhoda do znamenitega Samostana se boste pa kar malce preznojili, saj boste potrebovali od začetka do vhoda vsaj 6 km hoje v eno smer in premagati boste morali 800 stopnic. Nič hujšega, a vseeno nekaj kondicije pa potrebujete. Ker potem je potrebno priti seveda še nazaj. Midva sva bila zgodaj in sva imela res ljubi mir pri hoji po stopnicah. Med hojo boste videli mnoge žene Beduinov, ki turistom prodajajo spominke. Tu in tam je tudi manjša postojanka za pijačo. Vseskozi vas spremlja lep razgled nazaj na Petro, tako da boste lahko v miru zajeli sapo. Ko pridete na vrh, se odpre pokrajina in s tem tudi prečudovit pogled na Samostan. V skalo je bil prav tako izklesan v sredini 1. stoletja. Še večji, še lepši. Skratka z eno besedo – prečudovit. Ves trud je bogato poplačan v trenutku.

Altar of Sacrifice View Point

Po prihodu nazaj po isti poti sva se sprehodila do grobnic in si jih od daleč pogledala. Imela sva namreč še dovolj močič v nogah, da sva se po mnogih stopnicah povzpela še do razgledne točke Altar of Sacrifice, ki se dviga visoko nad mestom in s prelepim pogledom tako na grobnice kot tudi nad mesto. Čeprav sva oklevala in so naju noge že precej bolele, sva bila na koncu res tako zelo hvaležna, da sva se odločila za ta podvig. Namreč gre za enega najlepih razglednih točk Petre. Noge so bolele, a je bilo več kot vredno.

Nazaj do Zakladnice in po soteski do hotela na zasluženo kosilo

Z razgledne točke sva se spustila po enaki poti do grobnic, se sprehodila nazaj do Zakladnice, jo še malo občudovala in se poslovila od prečudovitega mesta. Čakalo naju je še pol ure hoje po soteski, noge so naju pošteno bolele. Temperatura za ogled je bila ravno pravšnja, potrebovala pa sva od kratkih rokavov pa tudi do puhovke, rokavic in kape. Torej čebulasto. S seboj sva imela tudi prigrizke in dovolj vode za cel dan. V Petri se lahko tudi okrepčate, saj so na voljo stojnice in tudi restavracija. Na voljo so tudi stranišča, tako da je za vse preskrbljeno. Sami poskrbite za dobro uhojeno obutev, saj sva midva prehodila več kot 20 km in naredila okrog 900 višinskih mestrov med ogledom. Zagotovo pa je vsak korak vreden, saj boste nagrajeni za svoj trud.

VOŽNJA V WADI RUM IN NASTANITEV V KAMPU

Po kosilu naju je na parkirišču čakal najiin avtomobil s predrto pnevmatiko. Uslužbenci hotela so jo hitro zamenjali, nato pa sva jo zakrpala pri najbližjem avtomehaniku. Za svoje delo sploh ni zahteval plačila, a seveda se nisva dala pregovoriti. Čakala naju je vožnja po avtocesti do puščave Wadi Rum. Avtomobil sva parkirala na velikem parkirišču v vasi Wadi Rum Village, ker naprej v puščavo ni dovoljeno z osebnim avtomobilom. Gre tudi za zaščiteno območje, zato lahko po puščavi vozijo le domačini. Tam naju je v obubožano Toyoto naložil Beduin in naju odpeljal v najin razkošen kamp. Nastanila sva se v velikem šotoru, ki je imel tudi lastno kopalnico in toplo vodo ter seveda gretje. Ja, stara leta prinesejo tudi malce več razvajenosti. Ob ognju sva posedela pod zvezdnatim nebom in srkala čaj, ki nama ga je stregel mladenič iz Egipta. Odlična razkošna večerja in klepet do poznih večernih ur z drugimi obiskovalci.