Odlično sva se naspala v enem izmed najlepših hotelov, kar sva kdaj bivala. Zjutraj so naju razvajali s še boljšim zajtrkom, ki je bil postrežen z izključno lokalnimi in sezonskimi izdelki. Zgodaj sva se odpravila na pot, saj sva imela veliko ogledov pred seboj. Ogledala sva si namreč znana arheološka najdišča in mesta v inkovski sveti dolini oz. angleško Sacred Valley. Začela sva z ogledom Pisca, nato pa sva se zapeljala na visoko planoto in si ogledala čudovite terase v Moray. Najbolj sva bila presenečena nad solinami Maras. Zelo naključen postanek za vrhunsko kosilo sva naredila v najlepšem kmečkem turizmu na planoti. Sledila je vožnja po dolini do Ollantaytamba, kjer sva si tudi ogledala ruševine s terasami, nato pa se zvečer še odpeljala z vlakom v vasico Aguas Callientes, kjer sva prenočila.

ZAJTRK V CUZCU

Odlično sva se naspala v krasni in mirni sobi. Kot je že za naju običajno, sva bila prva na zajtrku, ki naju je res presenetil z izbiro in lokalnimi sestavinami. Hkrati je iz hotela izjemno lep razgled na Cuzco, tako da sva bila res zelo zadovoljna.

SACRED VALLEY – INKOVSKA SVETA DOLINA

Nekaj po sedmi uri zjutraj sva že krenila na pot z najinim avtomobilom. Dan sva imela namenjen ogledu inkovske svete doline, ki je izjemno obiskana s strani tujih in domačih turistov. To rodovitno dolino, ki se razteza od Pisaca do Ollantaytamba, namaka reka Urubamba. Zaradi bogate zemlje, ki se uporablja za kmetijstvo, se je civilizacija Chanapata tukaj prvič ustalila že okoli leta 800 pr. n. št. Civilizacija Qotacalla je živela v Sveti dolini od leta 500 do 900 n.š. Civilizacija Killke je nato cvetela v Sveti dolini od leta 900 do leta 1420, ko je bila prevzeta v Inkovsko cesarstvo. Inkovsko cesarstvo je vladalo temu območju nekaj več kot sto let do prihoda Špancev.

Dolina, ki poteka od zahoda proti vzhodu, vključuje vse vzdolž reke Urubamba med mestom in inkovskimi ruševinami v Písacu in Machu Picchuju, ki je oddaljen 100 kilometrov. Sveta dolina ima nadmorsko višino vzdolž reke od 3.000 metrov pri Pisacu do 2.050 metrov pri reki Urubamba pod citadelo Machu Picchu. Na obeh straneh reke se gore dvigajo do veliko višjih nadmorskih višin, zlasti na severu, kjer dve vidni gori gledata na dolino: Sahuasiray (5.818 m) in Veronica (5.893 metrov). Intenzivno obdelana dolina je v povprečju široka približna 1 kilometer. Stranske doline in kmetijske terase (andeni) širijo obdelovalno površino pa seveda širijo kmetovalno površino, po kateri so Inki tudi najbolj poznani.

PISAC – INKOVSKE KMETIJSKE TERASE

V vasici Pisac in višje do znamenitih inkovskih kmetijskih teras sva se pripeljala že ob 8. uri zjutraj, ko so ravno odprli. Tako sva bila še pred vsemi ostalimi obiskovalci in si izjemno lep velik inkovski kompleks kmetijskih teras, rezidenc, stražarjev, stražnih stolpov in ceremonialnega/verskega središča, ki se nahaja vzdolž gorskega grebena nad sodobnim mestom Pisac v sveti dolini Peruja. Leta 1983 je bil ustanovljen Narodni arheološki park Pisac. Še vedno ni povsem znano, kdaj je bil zgrajen današnji ohranjeni kompleks, vendar se vsi strinjajo, da jih je zgradil inkovski cesar Pachacuti (1438–1472) ne prej kot leta 1440. Midva sva se odločila za ogled na vrhu, lahko pa se tudi povpnete iz mesta, ki je spodaj ob reki, a za to boste potrebovali vsaj polovico dneva ter nekaj kondicije. Ogledala sva si izjemno delo inkov, krasne res velike kmetijske terase, za katere tudi danes lepo skrbijo lame in alpake, ko se pasejo po terasah.

Zelo lepa je bila tudi cesta do vhoda, saj so ob cesti še vedno majhne tradicionalne hiše, ki so zgrajene iz popolnoma naravnih in lokalnih materialov. Razgledi so izjemno lepi v dolino in na res ogromne terase, ki se strmo dvigajo po pobočjih.

MORAY – TERASASTE KROŽNE VDOLBINE

Najina naslednja postojanka so bile terasaste krožne vdolbine Moray. Inkovsko arheološko najdišče se nahaja približno 50 kilometrov severozahodno od Cuzca na visoki planoti na približno 3.500 metrih. Na tem mestu so ruševine Inkov večinoma sestavljene iz več terasastih krožnih vdolbin, od katerih je največja globoka približno 30 m. Kot pri mnogih drugih inkovskih najdiščih ima tudi namakalni sistem. Namen teh vdolbin je nepoznan, vendar njihova globina, oblika in usmerjenost glede na veter in sonce ustvarjajo temperaturno razliko do 5°C med vrhom in dnom.

RUDNIK SOLI MARAS

Zelo blizu na planoti, pa vendar ponovno v luknji, se nahaja čudovit rudnik soli Maras. Zelo sem si želela v živo videti to čudo narave in človeka. Rudnik soli Maras je eden največjih centrov za pridobivanje soli še predšpanskega izvora v Cuscu. Nahaja se na nadmorski višini 3.200 m. Rudniki soli imajo dolgo zgodovino, ki sega v obdobje zgodnjega obzorja, z nadaljnjo uporabo v predšpanskih časih in naslednjih obdobjih, vključno z inkovsko, kolonialno, republikansko in sodobno dobo.

Arheološka izkopavanja na območju Maras so razkrila arheološka najdišča z fragmenti keramike iz različnih obdobij, vključno s stilom Chanapata (700 pr. n. št.), Killke (1000 n. št.) in inkovskim slogom. V 16. stoletju so bili ugledni osebnosti, kot sta Don Felipe Topa Yupangui in Don Alonso Titu Atauchi, potomci inkovskega plemstva, zabeleženi kot lastniki rudnikov soli v Marasu. Kraljevi odlok z dne 1. novembra 1591 je uvedel ocenjevanje zemljišč, ki so ga nadzorovale kolonialne oblasti, dokumentira pa lastništvo in razdelitev rudnikov soli med različne družine in skupnosti. V 16. in 17. stoletju so nadzor nad rudniki soli ohranili potomci Inkov. Vendar se je v 19. stoletju lastništvo premaknilo na zasebne posameznike, kar je povzročilo spore glede dostopa in nadzora. Leta 1969 je perujska država prevzela nadzor nad pridobivanjem in komercializacijo soli, vendar so leta 1980 lokalne skupnosti ponovno prevzele nadzor z ustanovitvijo podjetja Marasal S.A., ki je v lasti prebivalcev Marasa in Pichingota. Danes podjetje upravlja upravljanje in komercializacijo soli, saj ima okoli 400 družin v lasti solne vrtine na tem območju.

KMEČKI TURIZEM “MOUNTAIN VIEW EXPERIENCE”

Zelo po naključju sva se ustavila pri kmečkem turizmu. Matjaž je celo rekel, da je zaprto, jaz pa sem vztrajala in dobila sva najlepše doživetje potovanja po Peruju. Na planoti se nahaja izjemen resort z idiličnimi razgledi v vse smeri neba. Ko sva vstopila v leseno restavracijo, naju je vrglo na rit. Naročila sva tudi kosilo in sva bila izjemno navdušena nad vsemi krožniki. Na kosilu so se nam pridružile tudi lame in celo mini belo lamo sem lahko nahranila z mlekom. Tako sem se raznežila od vsega navdušenja, da so se mi učke kar orosile. Za takšne trenutke živim.

OLLAYTANTAMBO

Po sveti dolini sva se z avtom pripeljala do konca v vas Ollaytantambo. Ja, prav do konca, prav ste prebrali. Od tukaj naprej ni več ceste. Res sva se oba čudila, saj je Ollaytantambo res ena mini vas, ki ima še vedno samo nekaj sto metrov s kamni tlakovane ceste. Wow, je kaj takšnega sploh še videti na tem svetu. Vas je še popolnoma tradicionalna, ki pa jo obišče vsako leto na milijone turistov. Skozi vas namreč pelje vlak, ki pripelje iz Cuzca in pelje naprej v vas Aguas Callientes, ki je glavno izhodišče za obisk inkovskega mesta Machu Picchu.

Midva sva parkirala avto za eno noč na enem izmed varovanih parkirišč in si ogledala inkovsko arheološko najdišče, ki se nahaja na nadmorski višini 2.792 m. Med inkovskim cesarstvom je bil Ollantaytambo kraljeva posest cesarja Pachacutija, ki je osvojil regijo, zgradil mesto in obredno središče. Že tukaj se je začela gneča, ki sva jo seveda pričakovala. Še enkrat več sva občudovala delo Inkov.

ZNAMENITI VLAK V VAS AGUAS CALLIENTES

Za konec dneva naju je samo še čakala vožnja z znamenitim vlakom v vas Aguas Callientes po ozki dolini. Vlak pripelje prav do konca doline, kjer je res konec doline. Midva sva si kupila vozovnici, ki sta bili med ugodnejšimi in že te so bile zelo drage. Cene se namreč lahko povzpnejo tudi zelo visoko, cena pa je odvisna od tipa vlaka (manj in do zelo luksuznih) ter ure vožnje. Vožnja traja slabi dve uri in po najinem mnenju ni nič posebnega. Tudi dolina kot taka ne nudi nobenega posebnega doživetja, zato sva bila vesela, da sva se odločila za cenejše karte. V Aguas Callientes sva prispela že v temi okrog 20. ure zvečer. Hotel sva imela ne kaj metrov stran od postaje, zato sva bila zelo hitro nastanjena v udobni postelji.

Celotni stroški dneva za 2 osebi = 380 EUR

• Vstopnina soline Maras = 40 PEN (9,9 EUR)
• Kosilo kmečki turizem (kava, čaj, carpaccio, dve juhi) = 140 PEN (34,7 EUR)
• pelerine plastične = 10 PEN (2,5 EUR)
• parkirišče za avto 24 ur = 36,50 PEN (9,0 EUR)
• guacamole, mango juice 2x = 36 PEN (8,9 EUR)
• 2 palačinki z nutello, kava = 48 PEN (11,9 EUR)
• povratna vozovnica vlak Ollaytantambo – Aguas Callientes (Peru Rail – Expedition 75) = 222,30 EUR
• nastanitev Hotel Pucara Machupicchu (NZ) = 86 USD (80,4 EUR)

Prevoženi km = 165 km

Devizni tečaji: 1 EUR = 1,07 USD; 1 EUR = 4,04 PEN

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD