Po Mehiki sva se midva že potepala leta 2019, ko sva precej dobro raziskala pokrajino Jukatan, ter raziskala sosednji Belize in skočila še v Gvatemalo. Takrat sva zelo uživala na 3-tedenskem potovanju, a časovni okvir je bil prekratek še za nova doživetja, ki se nahajajo povsem na zahodu te države. Tokrat sva z najetim avtomobilom raziskovala konico polotoka Baja California ter glavno mesto Mexico City z okoliškimi zanimivostmi. Mehika je res ogromna država, kjer se pokrajine med seboj močno razlikujejo. Baja California je popolnoma svoj svet. Puščava, posejana z nešteto ogromnimi kaktusi, polotok pa obkrožata dve zelo bogati morji, ki privabljata velike morske živali v svoja zavetja. Tudi tokrat naju je Mehika razvajala, imela sva se krasno in potovanje je preseglo vsa najina pričakovanja.

PRED POTOVANJEM: Kdaj, zakaj in kako?

Leta 2019 sva po Mehiki potovala februarja, ko je za Jukatan seveda najbolj primeren čas potovanja. Za Bajo Californio pa je praktično celo leto primeren čas za potovanje, vendar imajo različni meseci svoje prednosti in slabosti. Baja California ima skozi vse leto odlično temperaturo zraka (od 25 stopinj navzgor), morje pa ima najnižjo temperaturo ravno februarja (okoli 20 stopinj), potem pa se do poletja segreje na prijetnih 30 stopinj. Midva sva želela tokrat v Mehiki videti nekaj posebnosti tako v Baji Californii kot tudi v notranjosti države, za katere je najboljši čas potovanja ponovno mesec februar. Zato sva potovala sredi februarja in sicer od 6.2. – 22.2.2026 (skupaj 17 dni). Bil je res super potovalni čas, ker sva ujela popolnoma vse, kar sva si želela, in tudi vreme nama je odlično služilo prav vse dni. Tudi v glavnem mestu, ko zna biti februarja tudi precej mrzlo, sva imela skoraj 30 stopinj in nebo brez oblaka.

PRENOČIŠČA NA POTI

V Mehiko sva potovala že drugič, a tokrat povsem na drugi konec Mehike. Baja California je izredno draga destinacija, saj je to prva počitniška izbira mnogih Američanov. Sem se zgrinjajo skozi celo leto, celo kupujejo si apartmaje in domove za čas, ko se upokojijo. Radi pa jo imajo tudi zelo bogati Američani, saj so vile naprodaj za 20 in več milijonov dolarjev. Temu primerni so tudi 5 zvezdični resorti, ki jih ne manjka. Resorti niso za naju in sva se jim tudi uspela izogniti. Večinoma sva bila nastanjena v manjših nastanitvah pri domačinih. Nastanitve so bile zelo v redu in nama nikjer nič ni manjkalo. Je pa tako poceni nastanitve kar težko dobiti v Baji. V Mexico Cityu sem tudi izbrala solidno nastanitev, ki pa je res imela odlično lokacijo v centru mesta. Za skupaj 15 nastanitev večinoma brez zajtrka sva odštela skupaj 1.309 EUR oz. dobrih 87 EUR v povprečju na nočitev. Z nastanitvami sva bila zadovoljna.

HRANA NA POTI

Hrana v Mehiki je res izvrstna. Že na najinem prvem potovanju po Mehiki sva neizmerno uživala in se kulinarično razvajala ob mehiški hrani. Prav zato sva tudi tokrat komaj čakala na to potovanje, ker hrana na potovanju in destinaciji nama res veliko pomeni. Če ni dobra hrana, je tudi potovanje bolj klavrno v najinih očeh. Čeprav je mehiška hrana res raznovrstna, pa sva se midva tokrat osredotočila res na najino najljubšo jed in sicer škampe v kokosovem paniranju (camarones al coco), ki so seveda potem zaviti v tacos skupaj z zelenjavo ter s škampovo in avokadovo omako. Guacamole sva jedla za predjed čisto vsak dan. Tu in tam pa sva kosilo presekala še s kakšno izjemno surovo tuno, pečeno ribo ali zrezkom. Pojedla sva tudi kar nekaj božanskih cimetovih rolic. Za vso hrano na celotnem potovanju sva skupaj zapravila 632 EUR oziroma dobrih 18 EUR na dan na osebo. Vedno sva iskala bolj domače restavracije, ki jih imava najraje.

VSI STROŠKI POTOVANJA

V Mehiki sva sicer že bila pred leti, a takrat sva daljše potovanje združila še s potovanjem v sosednji Belize. Tokrat sva potovala večino časa po drugem delu Mehike in sicer po južnem delu polotoka Baja California, ki se nahaja povsem na zahodu te ogromne države. Zadnjih nekaj dni pa sva preživela tudi v glavnem mestu Mexico City, kjer sva si ogledala glavne znamenitosti. Pričakovala sva dražje potovanje in višje cene, ker sva vseeno potovala v še bolj turističen in zato še dražji del Mehike, saj je v tem delu prisotnih še več Američanov kot pa npr. na Jukatanu. Tako sva skupaj zapravila za 17- dnevno potovanje 6.872 EUR oz. 3.436 EUR po osebi oz. jaz nekoliko več zaradi potapljanja. Vendar Mehika nikoli ne razočara. Ponovno sva doživela mnogo povsem novih doživetij, ki jih ni nikjer drugje na svetu in sva se res imela zelo lepo.

NAČRT POTOVANJA PO DNEVIH (17 DNI)

Večerni let do Istanbula (1. dan)

Končno dopust in daljše počitnice. V petek sva bila oba še normalno v službi, potem sva si doma skuhala še kosilo in se s taksijem ob petih popoldne odpravila na letališče. Ta bližina domačega letališča ima v najinih očeh res izredno visoko vrednost, zato se vedno odločiva za letalskega prevoznika Turkish Airlines, če le ima dobro povezavo na najino ciljno destinacijo. Na Brniku sva se še v letališkem salonu dobro okrepčala pred dolgo potjo do Mexica Citya. Ampak najprej naju je čakal dobri dve uri dolg polet do Istanbula. Bili smo povsem točni tako z odhodom kot tudi prihodom v Istanbul. Pristali smo ob polnoči po njihovem lokalnem času. Za prestop na drugi let sva imela slabi dve uri časa, kar je po najinem mnenju popolno, saj se lahko v miru sprehodiš skozi kontrole in letališče ter malce raztegneš noge pred drugim daljšim letom.

Dolga pot v Mexico City in naprej v La Paz (2. dan)

V Istanbul sva iz Ljubljane priletela točno ob polnoči po njihovem lokalnem času. Imela sva le slabi dve uri časa za prestop, zato se nisva poslužila storitev letališkega salona, ampak sva se samo sprehodila skozi letališče do najinega naslednjega izhoda. To imava tudi najraje, da greva hitro naprej. Drugi let v Mexico City je bil pretežno nočni let in je trajal vse skupaj 15 ur. Dolga je bila, res dolga. Še sreča, da sva veliko spala, ker sva bila res utrujena. V Mexico City smo prispeli ob 8. uri zjutraj in na letališču sva imela na voljo debelih 8 ur do naslednjega notranjega leta v La Paz. V letališkem salonu sva se okrepčala in si odpočila, nato pa še slabe tri ure popoldanskega poleta na skrajni zahod. Tam sva tik pred temo prevzela najeti avto in se odpeljala do nastanitve. Res sva dolgo potovala – vse skupaj kar 33 ur, tako da sva bila samo še za pod vroč tuš in naravnost v posteljo.

Plavanje s kitovci (3. dan)

V La Paz sva prišla z dvema razlogoma in eden od njiju je bilo plavanje z mogočnimi kitovci. V zalivu pri La Pazu se februarja zbirajo v velikem številu, zato je mogoče z njimi res lepo plavati (potapljanje je prepovedano). Kar pa je še najlepše, celotno opazovanje je res na vrhunskem nivoju in predvsem je v prvi vrsti zaščita živali, da jih turisti ne motimo preveč. Kitovci so bili čisto zares v zalivu, plavala sem z njimi v presledkih eno uro in res od blizu, praktično na razdalji največ do dveh metrov. Morje je bilo seveda zelo kalno, ker zato tudi pridejo, saj je v morju polno planktona, s katerim se prehranjujejo. Drugič v življenju sem plavala s kitovci in sem bila presrečna, da mi je posled uspelo. Popoldne sva si privoščila odlično kosilo in se sprehajala ob obali do lepega sončnega zahoda.

Potapljanje z morskimi levi in kormoranom (4. dan)

Šele drugi dan na potovanju in že spet od zjutraj prava akcija. Danes sva šla oba na čoln že takoj po zajtrku. Tukaj na čolnih kombinirajo tako potapljače kot tudi snorklarje, saj gredo oboji na ista mesta. Velika posebnost pri otoku Espirito Santo je kolonija morskih levov, ki živi ob manjšem otoku Los Islotes. Seveda je bila moja velika želja, da bi se z njimi potapljala. Tako sem naredila dva krasna potopa v teh res mrzlih vodah. Tako so prvi potop zaznamovali igrivi morski levi, drugi potop pa celo kormoran, ki lahko res presenetljivo dolgo zadržuje dah pod vodo. Kosilo smo imeli na krasni plaži Balandra, potem pa smo se vrnili nazaj v La Paz. Pozno popoldne sva imela čas le še za kosilo, sprehod in cimetovo rolico.

Prekrasni plaži Balandra in El Tecolote (5. dan)

Na plažo Balandra sva želela že en dan prej popoldne, a naju niso spustili na njo, ker gre za UNESCO zavarovano območje flore in faune, zato sta na dan dovoljeni samo dve skupini obiskovalcev. In sicer dopoldanska (8h-12h, 500 oseb) in popoldanska (12h-16h, 500 oseb). Torej na dan 1000 oseb. Čeprav naju je prvi dan niso spustili notri, se nama je to res dopadlo, saj se le tako lahko ohranja narava. Tokrat sva bila jutranja, tako da ni bilo težav z vstopom. Najprej sva se povzpela na razgledno točko nad plažo in biosfernim območjem, nato pa sva še dobro uro uživala na plaži. Sledil je ogled druge plaže in sicer plaže El Tecolote. Tu ni omejitev, je pa res krasna plaža, a žal že kar precej direndaja, ki nama ne ustreza. A zjutraj je bilo še vse mirno. Privoščila sva si še izjemno okusen prigrizek, nato pa se odpeljala proti jugu v Cabo Pulmo. Tja sva prispela pozno popoldne, se namestila v najinem simpatičnem bungalovu in si privoščila še kosilo pred temo.

Cabo Pulmo nad vodo in pod vodo (6. dan)

V Cabo Pulmo sva prišla samo zaradi mojega potapljanja, saj le-ta velja za potapljaški raj v Baji Californiji. Jaz sem šla tako dopoldne na dva potopa, ki sta obetala celo srečanje z bikovskimi morskimi psi (Bull Shark). Matjaž je medtem s kopnega fotografiral ptiče in naredil prekrasne posnetke iz zraka. Sredi dneva sva si privoščila še kosilo ob obali, nato pa sva se odpeljala v 100 km oddaljeni San Jose del Cabo. Nastanjena sva bila v krasnem apartmaju sredi starega dela mesta, kar je bilo res odlično. Simpatične trgovinice ter lokali in restavracije so prav poživele najin večer.

Opazovanje kitov grbavcev (7. dan)

V San Jose del Cabo sva prišla s posebnim razlogom. Čeprav nama ta “ameriško-mehiški resortski vibe” čisto nič ne ustreza, sva se zaradi posebnih razlogov vseeno prilagodila. Februarja namreč iz daljne Aljaske sem priplava večje število kitov grbavcev na hranjenje, parjenje in kotenje. V začetku marca pa začnejo ponovno dolgo pot nazaj proti Aljaski, ki jo dosežejo v poletnih mesecih. Čeprav sva jih že videla na Madagaskarju, sem tudi tukaj seveda rezervirala ogled kitov grbavcev že mesece vnaprej. Bil je popoln dan z mnogimi kiti grbavci od blizu in daleč. Nepozabno doživetje.

Potapljanje in izlet v Cabo San Lucas (8. dan)

Na sporedu sta bila prva dva dopoldanska potopa v San Jose del Cabo, kjer sem skupaj naredila štiri potope. Ker sem se želela potapljati tudi na slovitem potapljaškem mestu Gordo Banks, ki je zelo zahteven potop v globokem morju, sem morala narediti prej z isto agencijo še dva lažja potopa na obalnem grebenu, da so ocenili moje potapljaško znanje. Potopa sta bila sicer lepa, ampak precej dolgočasna po raznolikosti živalskega in rastlinskega sveta. Po opravljenih potopih sva šla na kosilo v super lokalno restavracijo na tacose, potem pa sva se odpeljala do sosednjega še bolj mondenega mesta Cabo San Lucas. Definitivno to ni najina izbira za popotniško destinacijo.

Gordo Banks in simpatična laguna (9. dan)

Še zadnji dan sva preživela v mestu San Jose del Cabo. Jaz sem imela še dva potopa in sicer na slavnem potapljaškem mestu Gordo Banks, kjer se običajno potapljači srečajo z večjim številom kladvenic (angl. Hammerhead Shark). Žal smo mi imeli oba potopa zelo nesrečna in nismo videli praktično čisto nič. Dolg nos za zaključek mojih potopov. Popoldne sva se sprehodila po lepi in umirjeni mestni laguni, kjer kar mrgoli lepih ptičev in rac. Potem pa sva se še sprehodila po plaži in nazaj do najine nastanitve. Čas je bil za pakiranje, saj jutri zapuščava mesto in nadaljujeva najino pot proti severo-zahodu polotoka.

Todos Santos in vožnja v San Carlos (10. dan)

Zgodaj zjutraj sva se odpravila na pot z najinim najetim avtomobilom. Čakalo naju je več kot 450 kilometrov vožnje po ne najboljših cestah, zato je bila pot kar dolga. Najprej sva se peljala ob obali do mesta Cabo San Lucas, nato pa naprej do simpatične vasice Todos Santos. Za zajtrk se je prilegla sveže pečena cimetova rolica v krasni domači kavarni. Hkrati so naju tam presenetili z razstavo res velikega števila starodobnikov, ki je potekala ravno tisti dan. Naju je čakala še dolga pot, zato sva se odpeljala proti severu najprej do La Paza, nato pa še naprej v San Carlos. Prispela sva dokaj utrujena, tako da sva se samo še namestila v hotelu, se sprehodila na kosilo, nato pa pričakala na obali lep sončni zahod.

Opazovanje sivih kitov in kitov grbavcev (11. dan)

Dan, ki sva ga oba dolgo čakala. Na vrsti je bilo opazovanje sivih kitov (angl. Grey Whale), ki jih nihče od naju še nikoli ni videl. Tega dneva sva se res oba veselila. Ob sončnem vzhodu smo izpluli iz zaliva ter se kar nekaj vozili po ogromnem zalivu Magdalena. Bilo je precej mrzlo in komaj smo vsi čakali na prve sončne žarke. Opazovali smo lahko pelikane, kormorane in morske leve. Seveda pa smo kmalu tudi zagledali prve sive kite, ki so prijazni, igrivi in zelo radovedni. Tako radovedni, da se popolnoma približajo čolnu. Na odprtem morju smo opazovali še mnoge kite grbavce, nato pa se počasi vrnili na izhodišče. Videli smo tudi velike jate delfinov. Po ogledu je sledila vožnja nazaj v La Paz, ki pa je bil tokrat karnevalsko razpoložen. Malce sva se sprehodila po karnevalski ulici, nato pa naju je premagala utrujenost.

Mexico City – antropološki muzej (12. dan)

Zaključila sva najino 11- dnevno raziskovanje Baje Californie, zato je bil čas za vračilo najinega najetega avtomobila in notranji let v glavno mesto Mehike. Vse je teklo po planu od zgodnjega jutra in v hotelu Marlowe, ki se nahaja v središču velemesta, sva bila že opoldne. Hitro kosilo v sosednji ulici, namestitev v hotelu, nato pa ogled ogromnega in fantastičnega narodnega antropološkega muzeja, ki nedvomno navduši vsakega obiskovalca. Vrhunec je seveda Sončni kamen, replika pokrova sarkofaga iz Pacalove grobnice v Palenqueju ter Pakalova pogrebna maska iz žada. Muzej naju je kar dobro namučil, ker je ogromen, zato sva si privoščila samo še kratek sprehod po parku pred hotelom.

Xochimilco in muzej Fride Kahlo (13. dan)

Dan sva imela rezerviran za ogled nekaj najbolj prepoznavnih znamenitosti Mexico Citya. Mexico City ima že 30 milijonov prebivalcev, kar ga uvršča med največja mesta na svetu. Gneča je nepopisna in tudi ni najbolj prijazno mesto. Zato sva se odločila, da greva na oglede treh največjih znamenitosti kar z agencijo in se ne ukvarjava s prometom, prevozi, vstopninami in goljufi ter morebitnim težavam. Malo sva želela biti bolj na “free” in samo uživati. Odločila sva se za celodnevni izlet, ki je vključeval ogled arheološkega mesta mesto Tlatelolco, slavne prodajalne srebra Rafael, plavajočih vrtov Xochimilco, soseske Coyoacan in muzeja Fride Kahlo. Vmes smo imeli vključeno v ceno tudi odlično kosilo.

Milijoni razposajenih metuljev monarhov (14. dan)

Še eden od razlogov, zakaj sva še drugič (in Matjaž še tretjič) pripotovala v Mehiko. Že dolga leta spremljam zgodbo monarhov skozi razne članke in dokumentarne oddaje. Še vedno se ne morem načuditi delu narave in kako to vse skupaj poteka v nekem naravnem ciklu, ki si ga težko predstavljam. Posebni prekrasni majhni oranžni metulji monarhi vsako leto priletijo v Mehiko na prezimovanje v iglaste gozdove, ki so tri ure oddaljeni od glavnega mesta. Organizirala sva si celodnevni izlet iz glavnega mesta in šli smo v rezervat Siera Chincua. Tam nas je pričakal svež zrak in nekaj malega hoje po gozdu. Bilo je popolno vreme, toplo in brez oblaka, zato je bil ogled razigranih metuljev popoln. Točno tako kot sem gledala v dokumentarnih oddajah. Poezija narave v najlepši možni luči.

Polet z balonom nad piramidami Teotihuacan (15. dan)

Še najin zadnji dan na potovanju po Mehiki in hkrati zelo poseben dan. V zgodnjih jutranjih urah ob sončnem vzhodu sva namreč poletela z balonom nad arheološkim mestom Teotihuacan, kar je bilo res posebno doživetje. Leteli smo v idealni smeri in v idealnem času, saj je bil naš pilot balona res odličen. Kot še več kot 100 drugih balonov smo tudi mi uživali v lepih razgledih na piramide. Čudovito. Sledil je zajtrk v jami, nato pa še ogled piramid z druge perspektive. Povzpela sva se tudi na vrh piramide Lune. Popoldne sva se vrnila nazaj v mesto in si ogledala še glavni trg Zocalo, glavno katedralo ter Templo Mayor. Krasen zaključek potovanja.

Celodnevni let v Istanbul (16. dan)

Dobro sva se naspala in se na letališče odpravila že ob 5:30 zjutraj. Let sva sicer imela ob 9. uri, a sva si še vzela nekaj časa za letališki salon in odličen zajtrk. Spekli so nama takšne ameriške palačinke, da sva jih komaj snedla do odhoda. Letela sva s Turkish Airlines in oni imajo krožni let iz Istanbula v Mexico City in nato še Cancun. Ko sva letela v Mehiko, je bilo to super, ker najprej letijo v Mexico City. A ko sva šla domov, smo najprej leteli 2 uri do Cancuna in nato imeli seveda več kot dve uri postanka v Cancunu, da so se potniki zamenjali, mi pa nismo smeli zapustiti letala. Grozno čakanje. Nato nas je čakalo še dolgih 12 ur poleta do Istanbula.

Dolg postanek v Istanbulu in večerni let domov (17. dan)

V Istanbulu smo pristali ob 10:35 po lokalnem času. Zelo hitro sva prispela do že res dobro poznanega letališkega salona, kjer sem zadnje čase več kot doma na fotelju. Prijazna gospodična na vhodu je videla, da imava let naprej v Ljubljano šele zvečer ob 18:40 in da sva res že dolgo na poti, zato nama je dovolila ostati v letališkem salonu do krcanja za drugi let. Sicer je omejen čas tri ure, midva pa sva se precej dobro odpočila, najedla, zmasirala in tudi stuširala v tem času. Let domov na Brnik je bil po urniku, zelo kratek in zvečer ob 21. uri sva bila že v domači postelji. Kljukica še za eno odlično potovanje.

ZA KONEC…

Mehika nama je ponovno ponudila ducat edinstvenih doživetij, ki jih ne bova nikoli pozabila. Baja je zelo drugačna od Jukatana in ponuja mnoga povsem drugačna doživetja. Dolgo sva premlevala polet z balonom nad Teotihuacanom in danes sva oba presrečna, da sva se odločila, ker je bilo to eno najlepših juter v najinem življenju. Tudi dan z milijoni metuljev monarhov ne bo šel nikoli v pozabo in spremljala jih bom še naprej na njihovi poti. Za vse življenje sva se nagledala sivih in grbastih kitov, ki jih je v Baji februarja res veliko. Res krasno potovanje, s katerim sva pa verjetno tudi s potovanji v Mehiko zaključila, ker sva praktično videla vse, kar naju je zanimalo. No, čeprav nikoli ne reci nikoli. Na polotok Jukatan bi se zagotovo z veseljem še vrnila na ene krasne morske počitnice z obilico izjemno okusne hrane.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD