KOSTARIKA: Živali v nacionalnem parku Cahuita (4. dan)

Andreja's WORLD 12.02.2014 Oddaj komentar

Po celi Kostariki je veliko nacionalnih parkov, v katerih lahko občudujete rastlinje in živali. Najprej sva planirala obiskati ali NP Corcovado ali NP Manuel Antonio. Ko sva prispela v Puerto Viejo, pa naju je čisto navdušil NP Cahuita z ocenami na Tripadvisorju. Zelo na hitro sva sprejela odločitev in se podala zjutraj na avtobus iz Puerta Vieja do Cahuite. Od bus postaje v Cahuiti je le nekaj 100 metrov oddaljen vhod v čudovit nacionalni park.

Nacionalni park Cahuita poteka vzdolž krasne obale.

NP Cahuita je eden redkih, kjer ni vstopnine. Lahko pa se odločite za prostovoljni prispevek. Seveda so nama takoj pri vhodu ponudili tudi vodiča. Dogovorili smo se za 3 ure vodenja, kar je seveda plačljivo. V teh treh urah smo videli polovico parka. V parku je možno (organizirano po dogovoru) tudi snorklati ob koralnem grebenu. Po treh urah nama ni bilo žal niti dolarja, saj drugače ne bi videla nič drugega kot prazen gozd. Živali se spretno zlijejo z okolico, tako da jih sam niti slučajno ne opaziš med hojo. NP poteka 9 kilometrov vzdolž obale karibskega morja, kar mu dodaja še večjo čarobnost.

Rakunja družina počiva na drevesu in opazuje obiskovalce parka

Kostarika je znana po zelo strupenih kačah.

Takoj ob vhodu smo opazili velikega iguana na drevesu. Rakuni so poležavali na deblu, se smukali med obiskovalci ter na plaži kradli malice iz nahrbtnikov. Opazovali smo velike pajke, sladkovodne in morske rake različnih barv ter velikosti, ptiče, male kuščarje, veveričke in na ducate simpatičnih kapučink, ki so komaj čakale na naše malice. Kapučinke so tako hitre in spretne, da ti hrano vzamejo iz roke oziroma kar celo torbo. Vse zmečejo iz nahrbtnika, da se dokopljejo do hrane. Na mojo veliko srečo smo srečali samo eno še zelo majhno, a strupeno kačo – rumenega gada, ki je počival na veji.

Rečni in morski raki so precej veliki

Opica visoko na drevesu

Razigrane simpatične kapučinke ves čas oprezajo za hrano.

Več lenivcev smo opazili pri opoldanskem počitku. Hitrost gibanja lenivcev me je čisto presenetila, saj sploh niso tako počasni, kot so mi pripovedovali. Ko mati skoti mladiča, ga nauči jesti liste in ker imajo zelo občutljiv želodček, ga dve leti uči prehranjevanja. Zaradi občutljivega želodca, morajo vsak dan tudi zamenjati rastlino, ki jo jedo, da se ne zastrupijo. Ko je lenivec star dve leti in dovolj izkušen za življenje, mu mati največkrat odstopi svoje bivališče oziroma teritorij, da lahko preživi, in se mu umakne. Lenivci so skozi evolucijo izbrali zelo pametno rešitev za veliko potrebo. Gredo samo enkrat na teden in samo takrat zlezejo z drevesa, opravijo potrebo in se preselijo na drugo drevo. Tako jih “velike mačke”, ki so njihovi največji plenivci, nikakor ne morejo izslediti.