GRČIJA: Korintski prekop, Epidaver, Mikene, Šparta in idilična Monemvasia (7. dan)

Andreja's WORLD 10.11.2019 Oddaj komentar

Iz Megare sva se opeljala takoj po zajtrku in se najprej ustavila ob Korintskem prekopu. Upala sva na kakšno večjo ladjo, a več kot prečkanje jahte in jadrnice nisva videla. Veličasten prekop, a še vedno veliko premajhen za današnje tovorne ladje. Z vožnjo sva nadaljevala do antičnega mesta Epidaver, kjer sva si ogledala veličastno gledališče. Najin naslednji postanek so bile Mikene, kjer je od antičnega mesta ostalo bolj malo za videti, sva si pa ogledala prekrasen muzej z najstarejšimi primerki. V bližini je tudi veličastna Atrejeva zakladnica. Sredi dneva sva prispela v Šparto do slovitega kipa in si privoščila okusno kosilo. V Šparti sva si ogledala popolnoma nov in zelo zanimiv muzej oljk. Sledila je samo še vožnja do lepe vasice Monemvasia, ki naju je dobesedno navdušila. Za začetek že sam pogled s hotelskega balkona na otok, nato pa še sprehod po prečudoviti kamniti vasici iz 10. stoletja.

KORINTSKI PREKOP

Korintski prekop povezuje Jonsko in Egejsko morje. Prereže ozko Korintsko ožino in ločuje Peloponez od grške celine. Ker predor leži na morski gladini, nima zapornic. V dolžino meri 6,4 km in je le 21,4 m širok pri dnu, tako da je neprehoden za večino sodobnih ladij. Kljub vsemu je na pogled veličasten. Predvsem njegova globina, ki jo uzremo z mosta. Že v antiki je več vladarjev sanjalo o prekopu skozi ožino. Prvi, ki je predlagal tak projekt, je bil tiran Periander v 7. stoletju pred našim štetjem. Projekt je bil opuščen in Periander je namesto tega zgradil enostavnejšo in cenejšo kopno prevozno pot (kamnita cesta), po kateri so lahko vlekli ladje z ene strani ožine na drugo. Ideja o Korintskem prekopu je oživela leta 1830, ko je Grčija postala uradno neodvisna, vendar je bil projekt predrag za novo neodvisno državo. Ponovna pobuda je bila dana z odprtjem Sueškega prekopa leta 1869. Gradnja se je uradno začela leta 1882 v prisotnosti kralja Jurija I. Grškega. Težave z financiranjem so podaljšale gradnjo kar za 11 let in prekop je bil končan leta 1893. Zaradi ozkosti prekopa ladje niso želele uporabljati prekopa in le-ta ni dosegal pričakovanih finančnih rezultatov. Prekop je bil tudi močno poškodovan v 2. svetovni vojni. Po vojni so ga očistili in ga leta 1948 ponovno odprli za ves promet. Leta 1988 sta bila zgrajena potopna mostova na morski gladini na vsakem koncu prekopa. Čeprav prekop prihrani 700 km poti okoli Peloponeza, je preozek za sodobne oceanske prevoznike. Ladje lahko prehajajo skozi v konvoju naenkrat enosmerno. Večje ladje vlečejo vlačilci. Prekop danes večinoma uporabljajo turistične ladje.

EPIDAVER (EPIDAVRUS)

Epidaver je majhno mesto, ki ga je domnevno ustanovil Argolid Epidavrus in naj bi bil rojstni kraj Apolonovega sina Asklepija (zdravilca). Epidaver je znan po svojem svetišču, ki je približno 8 km iz mesta, in svojem veličastnem gledališču, ki ga danes spet uporabljajo. Kult Asklepija v Epidavru je potrjen v 6. stoletju pred našim štetjem, ko starejše svetišče Apolona Maleatasa na hribu ni bilo več dovolj prostorno. Asklepijon (zdravilni tempelj) na Epidavru je bilo najbolj znano središče za zdravljenje v klasičnem svetu. To je bil kraj, kamor so prihajali bolni ljudje, seveda v upanju, da bodo ozdraveli. Če so želeli izvedeti, katero je pravo zdravilo za njihove bolezni, so morali preživeti noč v veliki spalni dvorani, kjer je bilo kar 160 sob. V sanjah naj bi jim bog svetoval, kaj morajo storiti, da bodo ozdraveli. V okolici so tudi mineralni izviri, ki so jih uporabljali pri zdravljenju. V Epidavru je dandanes videti le še nekaj ostankov zdravilnega templja, sicer pa je najbolj ohranjeno lepo gledališče, ki so ga izkopali iz pobočja hriba. Oblikoval ga je Poliklet mlajši v 4. stoletju pred našim štetjem. Izvirnih 34 vrst so v rimskih časih podaljšali še za 21 vrst. Kot je običajno za grška gledališča (v nasprotju z rimskimi), je bil pogled na bujno pokrajino v ozadju sestavni del gledališča in se ni smel zakriti. Gledališče sprejme kar 14.000 ljudi in je bilo namenjeno le za goste zdravilišča. V rimskih časih tudi v Grčiji ljudje niso več radi gledali dramskih predstav, ampak so jim bolj dišale gladiatorske igre. Te pa za bolne ljudi niso tako privlačne, zato so gledališče prenehali uporabljati. Ker v okolici ni mest, v katerih bi lahko uporabili gradbeni material iz gledališča, ga je prekrila zemlja s hriba. Ponovno so odkrili šele leta 1930.

MIKENE (MYCENAE)

Najina naslednja postojanka je bilo aheološko najdišče Mikene, ki ležijo na hribu, s katerega je lep razgled na zaliv. Mikenska akropola z višine nadzira vsa okoliška območja in ravnico. Mogočna utrdba je bila dom kraljeve rodbine in ljudstva Atridov. V 2. tisočletju pr. n. št. so bile Mikene eno glavnih središč grške civilizacije, vojaška utrdba, s katere so vladali velikemu delu južne Grčije. Obdobje grške zgodovine od okoli 1600 pr. n. št. do okoli 1100 pr. n. št. je obdobje mikenske civilizacije. Mikenska kultura se je razvijala v senci kretske in egipčanske kulture, ki sta bili razvitejši in starejši. Okoli leta 1600 pr. n. št. so na Peloponezu nastale neodvisne kraljevine, med katerimi so bile po velikosti in gospodarski moči največje ravno Mikene. Vrhunec je bil po letu 1450 pr. n. št., ko so vojaško usmerjeni Ahajci osvojili Kreto in prevzeli njeno trgovino. Okoli leta 1150 pr. n. št. so s severa vdrli Dorci in Miekne opustošili. V arheološkem mestu je dandanes videti bolj malo. Še najbolj ohranjena so znamenita Levja vrata ter okrogle grobnice.

ATREJEVA ZAKLADNICA

Atrejeva zakladnica ali Agamemnonov grob je veličastna grobnica v Mikenah. Je v obliki tolosa na hribu in je bila zgrajena v bronasti dobi okoli 1250 pr. n. š. Kamnita preklada nad vrati je največja na svetu in tehta 120 ton in meri približno 8,3 x 5,2 x 1,2 m. Grobnica je sestavljena iz na pol podzemne sobe krožnega tlorisa s kupolo v nepravem loku šilaste oblike. Z notranjo višino 13,5 m in premera 14,5 m je bila najvišja in najširša kupola na svetu več kot tisoč let, dokler ni bil zgrajen tempelj Hermesa v Bajah in Panteon v Rimu. Velika pozornost je bila namenjena namestitvi ogromnih kamnov, zaradi sile stiskanja pod lastno težo, da so zagotovili stabilnost prostora. Tako so zagotovili popolnoma gladko notranjo površino, na katero bi lahko dali zlato, srebrno in bronasto okrasje. Za grobnico (tolos) je bila izkopana luknja in izdelana ravna površina na skali. V tolos se je vstopilo skozi nagnjeno nepokrito dvorano, 36 metrov dolgo, iz suho zidanega kamnitega zidu, v kateri so potekali obredi. Kratek hodnik je vodil od tolosa do komore za dejanski pokop, ki je bila izkopana v skoraj kubični obliki. Zgodovina zakladnice je še vedno skrita v tančico. V zapisih jo omenja Pavzanias, našli pa so jo leta 1879, ko je nemški arheolog Heinrich Schliemann odkril jaškaste grobove pod agoro akropole v Mikenah. V grobnici so morda bili ostanki vladarja, ki je končal rekonstrukcijo trdnjave. Po svoji obliki in velikosti je eden najimpresivnejših spomenikov, ohranjenih iz mikenske Grčije.

ARHEOLOŠKI MUZEJ V MIKENAH

Ogledala sva si tudi velik arheološki muzej v Mikenah, ki hrani nadvse zanimive zgodovinske kose. Najbolj naju je pritegnila zlata Agamemnonova maska.

ŠPARTA

Sklepno sva se odločila, da v Šparti ne greva na ogled arheološkega mesta, saj je bilo zgodovine za danes dovolj. Pred slovitim kipom Špartanskega kralja Leonidasa sva si privoščila po dolgem času tokrat italijansko kosilo in burger. Šparta je sicer znana po Špartatlonu, ki poteka vsako leto septembra od leta 1983. Ultramaraton z dolžino 246 km se začne v Atenah in konča v Šparti. Udeležili so se ga tudi nekateri Slovenci in ga uspešno pretekli.

MUZEJ OLJK V ŠPARTI

Po kosilu sva si v mestu ogledala še popolnoma nov muzej oljk in grškega oljčnega olja, ki prikazuje kulturo oljk in tehnologijo predelave ter zgodovino njihove uporabe v vsakdanjem življenju.

ČUDOVITA MONEMVASIA

Mesto, ki ga nikakor ne smete izpustiti v svojem popotniškem načrtu raziskovanju celinske Grčije. Zagotovo ena najlepših vasic na tem planetu. Že ob prvem pogledu na sloviti otok zagotovo ostaneš brez besed. Jaz sem se pripravila in tako tudi rezervirala najin hotel. Imela sva ga na vrhu hriba s pogledom z balkona na otok. Prekrasno! Niti nisva veliko pričakovala, a sva se zvečer vseeno odpravila na otok v starodavno vas. Otok Monemvazija je od celine ločil potres leta 375. Tam naju je pričakalo še večje presenečenje. Čudovita kamnita vas, kjer se je za obzidjem začelo dogajati že v 10. stoletju. V srednjem veku je bila na njem mogočna trdnjava. Ohranjeno je mestno obzidje in več srednjeveških bizantinskih cerkva. Dandanes je na otoku polno restavracij, mini hotelov, lokalov in trgovinic. Zvečer je precej pestro dogajanje. Čudovito. Midva sva se odločila, da se povzpneva na vrh hriba do trdnjave, kjer je prečudoviti razgled na kamnito vas. Prekrasen zaključek dneva.