UGANDA: Žirafe v parku Murchison Falls (10. dan)

Andreja's WORLD 16.02.2015 Oddaj komentar

Pošteno sva utrujena! Deseti dan na poti, tempo ubijalski in za povrh še v Pakwachu neznosnih 29 stopinj ponoči. Ker sva včeraj videla tudi žirafe, skleneva, da je to najin zadnji dan v parkih in ne bova odšla še na skrajni sever v nacionalni park Kidepo.

Zelo pomembno je, da ste v parku zgodaj zjutraj. Odprejo se ob 6.30.

Tako morava zadnji dan res izkoristiti in se na pot odpraviva še v temi okrog 6. ure zjutraj. Park se odpre ob 6.30 in takrat sva že na vhodu. Sonce počasi prihaja na obzorje in v jutranji zarji opazujeva nešteto živali. Šele tokrat vidiva, kako pomembno je, da si v parku res zgodaj zjutraj.

Opaziva tudi šakala, ki se smuka med antilopami. Te bežijo pred njegovim smukanjem v njihovi množici.

Narediva celotno pot do Delta Point in se obrneva. Pokrajina je ravna, odprta, savanska. Namerno požiganje stare, suhe trave omogoča živalim prehranjevanje z novo, svežo travo. Zemlja je suha, tako da nekajkrat voziva po mivki in tudi malce zdrsneva s ceste. V dežju si tukaj vožnje res ne predstavljam.

Vstopnino imava samo do 12. ure, zato se počasi odpraviva proti izhodu. Ravno v trenutku, ko prideva do glavne ceste sredi parka, nama cesto prečka gruča 15-ih žiraf. Ena za drugo hodijo čez cesto in iščejo zavetje pod krošnjo dreves. Opazujeva jih debelo uro in sva resnično hvaležna za te trenutke.

Ker se bova potovala na sever, sva malce upočasnila potovalni tempo. Nenazadnje je prvi dan, ko bova lahko res v miru pojedla kosilo v enem izmed boljših nastanitev v Pakwachu. Na poti do mesta še eno nepozabno darilo kar ob glavni cesti. Trije sloni imajo pravo pojedino na zelenem travniku.

Čaka naju še eno opravilo v mestu – popravilo najine predrte pnevmatike. Včeraj sva prišla že v temi, danes pa tudi v temi odšla. Prijazni domačini uredijo v nekaj minutah, medtem ko midva klepetava z ostalimi na ulici. Zanima jih od kod prihajava, kje potujeva, kako sva zadovoljna… in hkrati izkazujejo hvaležnost, da sva jih sploh izbrala in obiskala.

Na banki zamenjam denar med množico domačinov. Banke so pogoste v mestih in varuje jih več varnostnikov. Pred vhodom te pregledajo do kosti. Ker sem tujka, me celo obravnavajo drugače. Vzamejo me takoj naprej in čakati moram v posebni sobi. Kljub temu menjava denarja poteka neverjetno dolgo – skoraj celo uro. Sem pa dobila cel milijon šilingov za 400 dolarjev. Počutim se prava milijonarka.