UGANDA: Dobro jutro, beli nosorogi (9. dan)

Andreja's WORLD 15.02.2015 Oddaj komentar

Dobro jutro, beli nosorogi! Takoj ko sem še v mraku pokukala iz sobe, sem v daljavi zagledala tri odrasle bele nosoroge. Nikakor si nisem upala približevati, ker na sliki je nosorog eno, v živo pa drugo. Ogromna in zelo močna žival, za povrhu pa še zelo slabo vidi in na vsakem drevesu opozorilo. Ne bi, hvala!

V daljavi na travniku sem še v mraku zagledala tri odrasle nosoroge.

Ob sedmih se zdani, vodič je pripravljen, midva pa tudi na nepozabno doživetje. Samo nekaj metrov stran od nastanitve je že celotna družina. Samica z mladičem in samec. Samica mora zelo dobro čuvati mladička, saj so samci zelo napadalni. Tako se mu ves čas umikata, a jima vztrajno sledi. Pri tem se samica tudi glasno oglaša, tako da gredo kar dlake pokonci. Približali smo se jim na nekaj metrov in jim sledili eno celo uro.

Nosorogi se prehranjujejo ponoči na travnikih tik ob hišah zavetišča.

Nosorogi se prehranjujejo ponoči in nekje do 9. ure zjutraj, zato je opazovanje najboljše zgodaj zjutraj. Potem se umaknejo v sence krošenj ali v kakšno bližnjo mlako. Šele po temi se zopet opogumijo priti na travnike. Nosorogi uporabljajo tudi stranišča, kar pomeni da hodijo na potrebo vedno na isto mesto. S tem tudi označujejo svoje terene.

Beli nosorogi so v živo res veličastni s svojo težo in velikostjo.

Ko samica skoti mladiča, je ta ves čas z njo dokler nima drugega mladička. To je vsaj 2-3 leta, potem pa mladič postane mladostnik in lahko živi sam. Ko najde svojo samico, postanejo družina. Odrasel samec tehta več kot tono, samice nekoliko manj. Videli smo tudi skupino treh mladostnikov, ki so bili stari približno 5 let.

Najprej smo spremljali družino belih nosorogov – samica z mladičem in samec.

Razlika med belimi in črnimi nosorogi ni v barvi, ampak v obliki nosu. Beli nosorogi ali White Rhinocheros niso dobili ime, ker so bele barve, ampak ker so v preteklosti slabo govorili Angleško in so namesto Wide (širok) razumeli White (bel) in tako se je obdržalo to ime.

Beli nosorog nima imena po barvi kože, ampak je prišlo v preteklosti do besednega nesporazuma.

Pot sva že okrog devetih nadaljevala nazaj v Masindi in proti nacionalnemu parku Murchison Falls. Nisva vedela, kdaj se bo začel vhod in bova morala plačati vstopnino, zato za ta dan nisva imela končne postojanke in plana, kako se bo dan odvijal. Niti nisva vedela, koliko časa bova za pot potrebovala. Edino kar sva želela, je priti do noči v mesto Packwach na severu, ki že leži ven iz parka. Razlog je bil v tem, da greva jutri lahko še po temi do vhoda v park in res začneva z ogledom živali ob zori. Najboljši kraj za opazivanje živali v tem parku je severni del parka. Če prespite na južnem delu, morate zjutraj čakati na trajekt čez kanal in prvi odpelje šele ob 7. uri. Ko prispete čez reko in se pripeljete v osrčje parka, je torej vsega že konec. Živali se že pred deveto skrijejo v pod krošnje dreves ali pa oddidejo do reke.

Cesta do parka je makadamska, luknjasta in prašna.

Iz Masindija do parka seveda ponovno ista zgodba – makadam, luknje, vasice in polno ljudi na vsakem koraku. Preseneti naju le zelo oddaljen vhod v park, kar pomeni, da bo za jutri ostalo bolj malo časa v parku. Ko ravno plačujem vstopnino za park (spet 92 USD), opaziva prazno pnevmatiko in jo hitro zamenjava. Še ena težava več, ker tukaj seveda in daleč naokoli ni nobenega vulkanizerja. Tudi rezervna pnevmatika ni v najboljšem stanju, a bo morala zdržati. Malce bolj na trnih se odpeljeva proti razgledni točki na slap Murchison. Cesta je res slaba in strma, za povrh pa še nikjer žive duše, če nama še ta pnevmatika ne zdrži.

Parkirišče pri razgledni točki slapu Murchison je nabito polno. 🙂

Na parkirišču ni nikogar, spustiva se do razgledne točke in pogled na slap je resnično spektakularen. Ogromna količina reke Victoria Nil se zliva skozi ozko sotesko v kanal in pri tem nastaja glasen zvok, pršenje in krasna mavrica.

Pogled na mogočen slap je čudovit – ogromna količina vode Nila se steka v ozko kotanjo.

Hitro se odpeljeva naprej, saj morava nujno ujeti trajekt čez kanal ob 16. uri. Trajekt vozi le nakajkrat na dan ob polni uri in res je pomembno, da ga ujamete. Ker nisva od zjutraj nič jedla, se nama želodec glasno oglaša in izbereva kosilo v najboljšem hotelu znotraj parka s čudovitim pogledom na kanal. S polnim želodcem se odpeljeva po glavni cesti skozi park v Packwach. Sprijazniva se, da danes ogleda živali ne bo, ker nama je preprosto zmanjkalo časa.

Vožnjo s trajektom čez kanal je potrebno načrtovati, saj pelje le nekajkrat na dan ob polni uri.

A za dobre ljudi so tudi dobre stvari. Ob glavni cesti naju dobesedno čakajo žirafe. Najprej zagledam eno, nato dve, tri, štiri… Pet jih je! In nama prečkajo cesto pred avtomobilom ena za drugo, pozirajo, naju opazujejo… Tako velike, pa takšne boječke. Čisto tiho jih opazujeva skoraj pol ure na nekaj metrov razdalje. Temu se pa reče nagrada za predrto pnevmatiko.

Matjaž me priganja, saj imava še kar nekaj vožnje, a težko se uprem žirafam. Pa še strašili so naju na vhodu, da se bova za žirafe morala zelo potruditi, da jih bova našla. Huraaa… sledijo popolne panoramske minute v savanskem delu nacionalnega parka Murchison Falls. Med palmami se skriva ogromno število živali.

Nekaj metrov pred vasjo Pakwach pa še eno darilo – rečni rokav z nešteto nilskimi konji, ki se “ravsajo” ob popolnem sončnem zahodu.

Komaj najdeva najino nastanitev, saj je osamljena hiša sredi tradicionalne vasi z bandami. Gledajo naju vsi kot da sva se pravkar pripeljala z vesoljsko ladjo. Prispeva že v mraku in tudi rezervna pnevmatika je preživela dan.