Kulinarično sta naju destinaciji precej razočarali. Kadar ne jeva dobro in lokalno, potem najino potovanje ni izpopolnjeno. Prvi dan sva se čudila, drugega še bolj, tretjega pa sva bila že slabe volje. V Omanu so na voljo le tuje kuhinje, domačini svoje obroke pripravljajo doma. Vse hotelske restavracije so bile tako prazne, da sva vedno pobegnila. Zaradi indijske delovne sile, prevladuje indijska kuhinja ter “tuja” z različno čudno zamrznjeno pohanijo in sendviči. Indijske hrane pa ne marava, zato sva imela velik problem. Hkrati se mi zdi to zelo neumno. Saj nisva potovala po Indiji, ampak v Omanu. Po nekaj dneh sva zato kebab zamenjala za pico in burger. Na žalost. V Omanu se menda tega zavedajo, da bi turisti želeli poizkusiti tudi njihove lokalne dobrote in bodo v prihodnje poskrbeli tudi  za kulinarično doživetje domačih jedi. Najbolj so naju je razveselili s svežimi mango sokovi, ki jih obožuejva. Ter datelji. Žalostno, a resnično.

ZAJTRKI

Zajtrke sva imela večinoma vključene v ceni prenočišča. Bili so povsem običajni zajtrki z možnostjo kontinentalne izbire ali pa celo nekaj lokalnih jedi. Kadar nisva imela, sva se ustavila v kakšni mini trgovini in si nakupila za zajtrk. Trgovine so založene, vendar zaradi vročine ni prav velike izbire. Jogurti, topljeni sir, marmelada. Njihovih slanih jogurtov nisva prenašala najbolje, zato se k sreči dobijo tudi običajni. Enkrat sva se ustavila na bencinski črpalki in tam pojedla topla sendviča, ki sta bila res dobra. Kavo in čaj si lahko kupite povsod za zelo ugodno ceno, še najbolje pa kar na bencinskih črpalkah. To sva tudi midva prakticirala na celi poti.

KAVA, ČAJ IN DATELJI TER MANGO LASI

Velika ljubitelja kave in pravega čaja sva si seveda vsak dan privoščila tudi vmesno postojanko za priljubljeno pijačo. Dobiš ju povsod, če sedeš za mizo v malo boljši lokal pa vedno postrežejo zraven še datelje. Datelji so res sveži, okusni in nadvse dobri. Najbolj pa sva bila vesela tudi svežih sokov manga, ki jih pripravljajo skoraj povsod. Večkrat sva se odločila za mango lasi, ki je še bolj osvežilen, saj ga pripravljajo na mlečni osnovi. Res njami, njami.

KOSILO IN VEČERJA

Pri obrokih sva bila res razočarana. Še sreča, da sva spala v puščavi, da sva imela vsaj eno tradicionalno večerjo, kjer sva lahko poizkusila domačo kulinariko. Na voljo so bili tudi ražnjiči s kameljim mesom, tako da sva poizkusila tudi lokalno jed. Sicer sva običajno pristala na piščančjem ali mešanem kebabu s kruhom, humusom in solato. Okusno, ampak vsak dan pa tudi ne gre. Domačini zelo veliko jedo tudi ribe, saj so obmorska država, a tukaj je na jedilnikih nisva našla. Trikrat sva potem celo jedla pico in enkrat sva v Dubaju jedla v turški restavraciji. Če že morava izbirati med indijsko in italijansko hrano, bova vedno izbrala italijansko. Tudi restavracij po ulicah ni oziroma so zelo skrite, tako da jih sploh ne najdeš. V Muškatu sta ob glavni tržnici le dve restavraciji, seveda indijski in to je to. Nič drugega v centru Muškata. Sultan ne dovoli pretiranega druženja in veseljačenja. Red je red.

Po najinem mnenju je destinacija kulinarično prav veliko razočaranje. Za ljubitelje indijske hrane je verjetno raj na zemlji. Sicer pa je hrana zelo poceni tako v trgovinah kot tudi v restavracijah. Skupaj sva na potovanju zapravila za vso hrano le 168 EUR, kar je slabih 8 EUR na dan na osebo. Pa nisva res čisto nič gledala cen na poti. Srčno upam, da bodo v prihodnosti res naredili korak v smeri približevanja domače kulinarike tudi turistom, ker bi si tega verjetno vsi želeli.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD