Noč sva imela precej pestro, saj je pihalo kot pri norcih. Najin bivalnik je zibalo kot jahto na morju. Ob zori so naje prebudile velike jate ptičev, ki so glasno prepevale budnico. Hitro sva se odpravila na pot proti severu. Tokrat je bil najin cilj dobrih 500 km oddaljeno mesto Coober Pedy. Večkrat sva si ga ogledala na različnih TV oddajah in si res želela ogleda. V Coober Pedyu so pred 120 leti našli domačini dragoceni opal, katerega so v poznejših desetletjih izkopavali na širšem območju mesta. Ker mesto leži v enem najbolj vročih predelov Avstralije, so si domačini od nekdaj izkopavali hiše in v večini živijo pod zemljo. Tam je temperatura prijetnih 22 stopinj Celzija skozi vse leto. Obiskala sva zapuščeni rudnik opala, podzemno hišo in prav tako podzemno srbsko ortodoksno pravoslavno cerkev. Od vročine so se tudi nama skisali možgani.

SLANA POSUŠENA JEZERA

Po približno 250 km vožnje proti severu sva na levi in desni strani iz avtomobila uzrla bele površine. Svetila se se ogromna slana posušena jezera, ki so ostala iz časov, ko je bilo na tem mestu še morje. Ustavila sva se na dveh razglednih točkah tik ob cesti. Temperatura zraka je naraščala iz kilometra v kilometer in iz ure v uro. Res sva se bližala najbolj vročim predelom Avstralije. V Coober Pedy so letos namerili tudi čez 47 stopinj Celzija. Cesta je bila zelo lepa, asfaltirana, prazna. Strašili so naju le kenguruji, ki brezglavo skačejo čez cesto tik pred avtomobile (skoraj sva dva povozila), in zastrašujoči cestni vlaki (road traini), ki so dolgi tudi do 54 metrov. Za seboj vozijo kar 4 prikolice in vozijo 100 km/h na tempomat. Vsi se morajo umikati tem cestnim pošastim – živali in druga vozila. Žal mnoge živali (predvsem govedo in kenguruji) ne preživijo in jih je na cesti ogromno število povoženih. Ostankov nihče ne pobira, zato je ob cesti na vsakih 100 metrov povožena žival, ki je obrok pticam ujedam. Grozljivka, ki se je res ne moreš privaditi. Srečala sva tudi prve emuje, ki so avtohtone avstralske živali.

MESTO OPALA – COOBER PEDY

Že pred prihodom v Coober Pedy sva opazila prve izkope na ravnih poljih. V mesto sva prispela v opoldanskih urah in na prvi pogled zelo čudno. Nikjer nisva videla žive duše, mesto je bilo povsem prazno in zapuščeno, nikjer nobenega vozila, le kupi stare šare. Zavržena mehanizacija, avtomobili in zapuščene hiše. Mesto ima danes manj kot 2.000 prebivalcev in je nastalo v zgodnjem 20. stoletju, ko so odkrili bogata nahajališča opalov. To je privabilo v mesto na stotine rudarjev iz vsega sveta. Imeli so pravo opalno mrzlico. Še danes živijo v mestu ljudje 44-ih različnih narodnosti. Danes se je mrzlica že zelo polegla, čeprav je opala še vedno dovolj, a je rudarjenje zelo nevarno in precej drago za zasebne manjše rudarje. Licenco je mogoče zelo lahko dobiti, a je nakup mehanizacije precej visoka začetna investicija. Opal kopljejo z vrha in sicer naredijo luknjo, nato sesajo rudo na površje ter presejejo. Vse luknje morajo ostati odprte za vedno, zaradi varnosti. Področje izgleda kot eno ogromno polje krtin. Sicer je mesto skromno in opazila sva prve Aborigine, ki so sedeli v senci pod drevesi in se pogovarjali sami s seboj. Najprej sva se odpeljala na razgledno ploščad Big Winch in si ogledala to zapuščeno mesto. Res človek ne ve, kaj bi si sploh mislil.

SRBSKA ORTODOKSNA PRAVOSLAVNA CERKEV

Možgani so se nama že cvrli od vročine, pa je bilo le okoli 40 st. Celzija. V mestu si lahko ogledate tudi prav posebno podzemno ortodoksno pravoslavno cerkev. Cerkev so izdolbli v majhen hrib, predvsem iz razloga zemljine temperature. Prekrasen vhod in nato rezljan strop ter čudovite poslikave. Cerkev je zgrajena pod zemljo na način, ki ga najdemo povsod v mestu. Podzemne hiše ohranjajo skozi vse leto temperaturo okrog 22 stopinj Celzija, kar je v tem vročem kraju naravnost božansko. Sploh nisem hotela ven in v vroč avtomobil. Hkrati pa je takšna gradnja izjemno poceni in tudi potem vzdrževanje, saj je klimatsko hlajenje tukaj izredno drago. Brez klime pa ne zdržiš niti minute.

NA PICO K JOHNU

V Lonely Planetu sem prebrala, da moraš v Coober Pedyu na pico v John’s Pizza Bar in midva sva seveda morala tja na kosilo. Povsem prazno parkirišče, en gospod in veliko miz. Verjetno se je kdaj tukaj res kaj dogajalo, sedaj pa je mesto duhov. Naročila sva si pico in Coca Colo, da sva malce prišla k sebi.

RUDNIK OPALA – TOM’S WORKING OPAL MINE

Žal sva bila v mestu v nedeljo, kar pomeni za njih nedelovni dan in vse zaprto. Mnoge zasebne hiše in manjši rudniki, ki so sicer odprti za ogled, so bili popolnoma zaprti. Zavihala sva nos pri še delujočem rudniku opala Tom’s Opal Mine in se morala zadovoljiti z ogledom Uumona rudnika, podzemne hiše in muzeja.

UUMONA OPAL MINE & MUSEUM

Na najino veselje je bil ogled fantastičen. Sredi mesta so pripravili povsem nov podzemni muzej in trgovino opala, sprehodili smo se po čisto pravih rovih zapuščenega rudnika, videli smo nedotaknjeno žilo opala ter pravo podzemno starodobno in novo stanovanje rudarjev in njihovih družin. Zbralo se nas je vsega 7 turistov za ogled. Pokazali so nam tudi celoten film o nastanku mesta, rudarjenju in živeljenju sredi puščave.

RUDNIK OPALA IN KAKO NASTANE OPAL

Opal mnogi kličejo “ogenj v kamnu“. Poldragi kamen je cenjen zaradi bogatih barv. Je poldragi kamen, amorfna oblika kremenice, ki vsebuje različne količine vode. Pri sorazmerno nizkih temperaturah se izloča iz vode, ki vsebuje kremenico in se pojavlja v razpokah v magmatskih kamninah ter v gomoljih v sedimentnih kamninah. Je sorazmerno mehak kamen, ki se zelo hitro poškoduje, posebej pa mu škodi tudi voda, saj ob stiku z njo potemni in izgubi lesk. Za opale je značilno mavrično prelivanje barv, ki obsegajo modre, rdeče, zelene in oranžne odtenke. Poznamo tri podskupine opalov: bele, črne in ognjene. Za ognjeni opal je značilno, da ne preliva barv temveč je enotne rumene barve. Najpomembnejša nahajališča opalov danes so v Avstraliji, Mehiki, Hondurasu in v ZDA. V Evropi so najstarejša nahajališča opalov na Madžarskem.

PARADIŽNIKOVA JUHICA Z AVOKADOM V KAMPU

Po ogledih sva parkirala v mestni kamp pod tendo, saj bi se sicer dobesedno scvrla na žgočem soncu. Že tako in tako sva res pregorevala od vročine. Kamp je bil urejen in je imel tudi veliko kuhinjo, a brez klime, samo ventilatorji. Nekako sva le preživela, saj je začelo pozno zvečer močno pihati. V najinem bivalniku namreč nisva imela niti klime niti ventilatorja. Jasno nama je bilo kmalu, kakšno veliko napako sva storila pri najemu. A žal pri tem avtomobilu druge izbire ni, saj je klima le v voznikovi kabini, zadaj v bivalniku pa ne. Ventilator pa sva si tudi pozabila izposoditi.

Skupaj celotni stroški dneva za 2 osebi = 141 EUR

• bencin = 138,3 AUD (91,6 EUR)
• pica, Coca Cola, kava = 22,5 AUD (14,9 EUR)
• vstopnina za ogled Uumona Opal Mine = 20 AUD (13,2 EUR)
• kampiranje v BIG4 Stuart Range Outback Resort (N) = 31,6 AUD (20,9 EUR)

Devizni tečaj: 1 EUR = 1,51 AUD

Prevoženi km = 579 km

Opomba: V Avstraliji se še vedno najbolj izplača plačevati s kreditnimi karticami v lokalni valuti (AUD), čeprav vam zaračunavajo proviziji v višini 1-3% na vrednost. Devizni tečaj je tako najboljši in najbolj ugoden (pri nama cca. 1 EUR = 1,55 AUD). Ker nisva vedela, sva s seboj nesla gotovino in zato sva imela nekoliko slabši tečaj. S kartico se da plačevati skoraj povsod, tudi v najbolj odročnih koncih, ki sva jih obiskala tudi sama. Zelo redko potrebuješ gotovino pri plačevanju.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD