Dolga, dolga leta sem čakala na ta trenutek. Zagotovo sem si na Rainbow Mountain v Peruju želela še bolj kot na Machu Picchu. Koliko fotografij sem pogledala in nestrpno čakala na ta dan. Malo sva si potešila željo po živo pisanih hribih že na severu Argentine v Humahuaci, seveda pa je Rainbow Mountain v Peruju čisto nekaj drugega. Hkrati pa sem imela vseeno cmok v grlu glede gneče in seveda obdelanih fotografij, tako da nisem čisto vedela, kaj je res in kaj ne. Bil je en prekrasen dan, zelo naporen, fizično in psihično, ogromno kilometrov sva prevozila, morala zamenjati cesto, na koncu hodila kot zmešana na 5.000 metrih nadmorske višine in s pomočjo domačinov na koncu le prilezla na najlepši kraj na svetu. Ja, prav ste prebrali. Rainbow Mountain je za naju najlepši kraj na svetu. Nič se ne more kosati s tako neverjetno lepo, barvito in raznoliko pokrajino. Hvala narava!

SEVERNA CESTA DO IZHODIŠČA ZA RAINBOW MOUNTAIN

Vsi turisti, ki obiščejo Rainbow Mountain si organizirajo izlet iz Cuzca. Na pot gredo ob 4h zjutraj, imajo vključeno vse in lepo pridejo do izhodišča. Naredijo enourni vzpon, veliko fotografij in po isti poti nazaj v Cuzco. Midva sva pot nadaljevala v Puno, zato se nisva hotela vračati. To je bil tudi razlog, da sva potovala z najetim avtom po Peruju. Torej izbrala sva veliko težjo pot, ki se je na koncu le izplačala.

Odlično sva se naspala in že v temi krenila na pot. Čakalo naju je 300 km vožnje, načeloma 3 ure do izhodišča za vzpon do Rainbow Mountain in potem še 3 ure do hotela. Vmes sva seveda morala narediti vzpon in spust ter eno uro sva planirala na vrhu za postanek. Pa še malo rezerve, če gre kaj narobe. Zato sva krenila ob 6h že na pot in se vozila najprej po sveti dolini do Pisca, nato pa naprej po prazni lepi asfaltirani cesti po široki planoti do vasi Cusipata, kjer sva zavila v hribe proti parkirišču za Rainbow Mountain. Rainbow Mountain sem res študirala, kje, kako, kakšen avto, koliko časa… Dve cesti peljeta do izhodišča. Severna in južna. Povsod sem prebrala in še večer pred odhodom, da je najboljša severna cesta. In sva šla po severni cesti. Makadamska lepa cesta, dolina, visoki hribi, nič kaj veseli domačini, veliko lam in alpak, idilična pokrajina in tudi midva vse po planu. Okrog 9h že skoraj prispeva na cilj in prideva do zapornice. WTF? Sva mislila plačati, a naju ustavi otrok, ki pravi, da je cesta zaprta za turiste, da so se skregali z vlado in da tukaj ni dostopa do Rainbow Mountain že 2 meseca. OMG! Pravi, da naj greva na južno stran. Dve uri in 50 km vožnje po makadamu sta šle v nič. Najin plan se je podrl in zapravila sva vse lepo vreme. Vreme na 5.000 metrih je zelo muhasto – sonce, dež, sneg… vse je lahko. Dopoldne je običajno lepše vreme kot popoldne. Wooow, povesiva nosova in se odpeljeva nazaj.

JUŽNA CESTA DO RAINBOW MOUNTAIN

Uspešno sva se prebila nazaj do glavne ceste in se peljala do vasi Checacupe, kjer sva ponovno zavila proti izhodišču za Rainbow Mountain. Ponovno makadamska cesta, bolj zvožena, več avtomobilov, tudi kombiji so se že vračali, torej sva na pravi poti. A glej ga zlomka. Prideva do enega križišča in velika tabla “Rainbow Mountain” levo. Tam ena domača stara mamica pobira drobiž za cesto, vprašava če je to prava cesta, ona prikima, tako in tako ne govori nič ne špansko ne angleško. Midva pa nasedeva finti, čeprav bi po Googlu morala nadaljevati naravnost. Malo je bila že utrujenost, malo pa sploh ne vem kaj. V glavnem peljeva po makadamski cesti, nič zvoženi, nobenega avta, nobene hiše, nobenega človeka, samo zelo prestrašene lame, ki še niso videle avta in tudi bolj redko človeka. Cesta popolnoma na novo vrezana v hribovje, zelo čudno. A midva še kar peljeva. Nisva hotela nazaj. Sploh ne vem zakaj. Peljeva, peljeva, nimava pojma kam. Gor in dol po dolini, pripeljeva celo na 4.970 metrov, avto že pokašljuje, nima več nobene moči, ustaviti se sploh ne smeva, signala pa tako in tako ni nikjer. Sploh ne veva, kje sva. Nikogar ne moreva nič vprašati, ker ni nikogar. Razgledi naokoli noro lepi, pokrajina barvita, neznansko lepa. V daljavi zagledava 2 bela kombija na majhnem parkirišču. Očitno je to to. Peljeva se do tja. Očitno tukaj nekaj je. Parkirava. Ena mama prodaja kokin čaj, ne govori nič, nič ne ve. Ne ve, kje je pot na Rainbow Mountain. Niti v katero smer bi morala začeti hoditi. Gledava na Google Maps. In se odločiva, da greva za nosom. Gor, tja nekam. Kot turisti poleti pri nas. Jajmene! Sva na višini 4.500 metrov nad morjem, zrak je redek, vsak korak je težak. Hoditi začneva šele ob 12. uri, ker sva izgubila veliko časa za vožnjo. Očitno sva prispela v tretjo dolino po čisto novi cesti! Ojojoj.

RED MOUNTAIN – MONTANA ROHA

Začneva hoditi. Težko je. Razgledi noro lepi. Korak za korakom se tolažim, da je treba samo do vrha priti. Nasproti se pripelje 6 Kitajcev z ATV-ji in 6 jih pripešači navzdol. To je to. Vse je rdeče. Jaz komaj prisopiham do vrha in ugotovim, da nisem niti na pol poti. Namreč midva sva prisopihala iz Rdeče doline (Montana Roha). Ko vidim, koliko hoje naju še čaka, začnem obupavati. Težko je hoditi na 5.000 metrih in še zelo se nama je mudilo, ker je zelo dolga pot še nazaj peš in potem še z avtomobilom. Nič, greva hitro naprej. Dolga pot naju še čaka. Po dvesto metrih se do naju pripelje domačin na kros motorju, ker pobira vstopnino. Meni se prikažejo nebesa. Fant naju bo rešil. Dogovorim se za vožnjo z motorjem do vrha Rainbow Mountain in nazaj do vrha na Montano Roho. On je takoj za in naju s krosko odpelje na vrh. V petih minutah sem presrečna na cilju. Po Matjaža pa pride njegov prijatelj in tudi njega zapelje na vrh. Brez njiju zagotovo ne bi prisopihala do vrha tisti dan. Če pa bi že, pa ne vem, kako bi prišla nazaj do avtomobila. Ker naju je, kljub vožnji z motorjem, čakala še dobra ura hoje nazaj do avta in potem še 3 ure vožnje z avtom do hotela, če bodo sploh cele pnevmatike, ko se vrneva nazaj do avta.

RAINBOW MOUNTAIN – MONTANA VICUNCA

Vmes sem že razmišljala, da pač ne bom videla te gore, pa saj ne more biti nič takšnega, itak je vse danes fotošopirano, popravljeno, sigurno ni tako lepo kot na slikah… v glavnem, sem se že sprijaznila, da tokrat ne bom videla Rainbow Mountain. Potem pa že nekaj minut stojim pred njo, krasotico, lepotico. Ogromna je in povsem pred nosom. Kaj je tukaj naredila narava s svojo močjo v milijonih let, ki so pretekli. Na eni strani čudoviti ledeniki, pisana gora, v ozadnju pisane gore, doline, zeleni mah. Woooow! Res res res bi mi lahko bilo žal, če tega ne bi videla s svojim očesom. Mene je popolnoma prevzela in to je zagotovo najlepši kraj na svetu. Bilo je mrzlo, pihalo je, a hkrati nama je sončno vreme pokazalo pokrajino v najlepši možni luči. Gora se nahaja na višini 5.036 metrov, kar je tudi najvišja točka na svetu, kjer sva kadarkoli bila. Vreme je sodelovalo tudi popoldne, za kar sva bila najbolj hvaležna. Zahtevno, a prelepo!

NAZAJ DO IZHODIŠČA IN VOŽNJA V SICUANI

Šele tukaj sva videla, kako sva si midva podaljšala prehojeno pot. Vse bi bilo super, če ne bi najprej zavila na severno cesto in bi ta čas porabila za vzpon. Tako sva bila v časovni stiski in na takšni višini si pač trikrat počasnejši pri hoji navzgor in navzdol. Sicer pa krasna pot, če jo načrtuješ vnaprej in imaš dovolj časa, da jo lepo prehodiš in občuduješ. Midva sva si pot malce skrajšala in domačin naju je odpeljal nazaj po isti poti do vrha Montane Roje, od tam pa sva imela še eno uro hoje do avtomobila. Razgledi so bili fantastični. Uživala sva med hojo po mehkemu mahu, nikjer ni bilo nikogar, pasle so se velike črede lam. Hoja navzdol je bila seveda veliko lažja, a višina naredi svoje. Mene je že počasi lovil glavobol, a nič hujšega. Avto je preživel vse napore, lepo sva se odpeljala v dolino po isti cesti ter nadaljevala z vožnjo v mesto Sicuani. V hotel sva prispela res utrujena, a hkrati zelo vesela, da se je vse tako super izšlo tako z nama kot tudi z avtomobilom. Šele potem sva razmišljala, da nama je ta pot bila usojena, ker sva si tako želela tega noro lepega razgleda. Na koncu sva doživela Rainbow Mountain in Red Valley (Montano Rojo) v najlepši možni izvedbi, kar sva si očitno trdo zaslužila. Res hvaležna za enega najlepših dni v najinem življenju.

Celotni stroški dneva za 2 osebi = 92 EUR

• Hrana v trgovini = 23,50 PEN (5,8 EUR)
• Rainbow Mountain cesta = 20 PEN (5,0 EUR)
• Rainbow Mountain vstopnina = 40 PEN (9,9 EUR)
• Rainbow Mountain motor do razgleda in nazaj = 90 PEN (22,3 EUR)
• večerja 2 juhi = 28 PEN (6,9 EUR)
• nastanitev Wilkamayu Hotel (NZ) = 45 USD (42,1 EUR)

Prevoženi km = 322 km

Devizni tečaji: 1 EUR = 1,07 USD; 1 EUR = 4,04 PEN

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD