QLINARIKA: Korektno kosilo v ljubljanskem JB

Andreja's WORLD 19.10.2015 Oddaj komentar

V sklopu tokratne prireditve Teden restavracij sva tokrat izbrala “najboljšo restavracijo” v Sloveniji. Vsaj tako se piše po naših medijih. Prepričana sem, da v JB restavraciji kuharskega mojstra Janeza Bratovža znajo precej bolje. Niti ne gre za kulinarično razočaranje, ki je bilo na povsem dostojnem nivoju (nič nadpovprečnega, kot bi se spodobilo za takšno titulo), ampak gre predvsem za nonšalantski odnos do obiskovalcev ter verjetno najslabši ambient, kar sem jih videla in doživela ob kulinaričnih razvajanjih. Čeprav imava še nekaj rezervacij za ta teden in sva se velikokrat udeležila pojedin že v preteklosti, sva s Tednom restavracij zaključila za vselej.

Odnos do obiskovalcev

Rezervacijo sva imela v soboto ob 16. uri. Ker sva parkirišče sredi Ljubljane uspela dobiti precej hitro, sva vstopila v restavracijo 10 minut prej. V katerikoli od restavracij, so naju do sedaj sprejeli z gostoljubljem, prijaznostjo in nasmehom. V JB-ju pa so bili natakarji še “napol” oblečeni, hihitali so se ob pultu in potem naju je gospod glavni natakar z prav grobimi besedami vrgel iz restavracije na ulico. “Prosim počakajte zunaj pred vrati še 10 minut.”. O moj Bog. Čeprav so bile mize že povsem pripravljene, so naju namesto lepega sprejema postavili pred vrata. Malo je manjkalo, pa bi odšla. Vztrajala sem praktično samo zaradi celovite izkušnje, ki pa se je že povsem na začetku podrla. Takoj ko sva izstopila iz restavracije, je seveda tam bilo že precej drugih gostov in stali smo v vrsti pred vhodom celih 10 minut kot na tržnici. Da te na rit. Nato so nas ob 16. uri sprejeli, nas po priimkih posedli za mize in začel se je celoten “mehaničen” postopek.

Ambient

Za restavracijo takšnega kova sem res pričakovala več. Res je, da je restavracija v stari mestni hiši, za katere so značilni visoki stropi, a tudi na tleh je bilo vse prej kot toplo in udobno. Običajne mize in kavarniški stoli, ki niso nič kaj udobni, nobenih toplih dodatkov, peščica zelenja. Natlačeni smo sedeli skoraj drug ob drugemu. Ker ni nobenih dušilcev zvoka, je donelo vse povprek, tako da si težko spregovoril s svojim sojedcem. Natakarji so bili prijazni, a zelo neuigrani in na trenutke celo zmedeni. Zaključek: ne vem, če sem videla slabši ambient vrhunske restavracije.

Kosilo

Hrana je bila zelo korektna, dobra in lepo postrežena. Nimam veliko za dodati, le pošteno mi je manjkal na začetku “pozdrav iz kuhinje”. Mogoče sem le pričakovala od najboljše restavracije kanček več, a tukaj ne bom pikolovska. Gre le za jedilnik za 15 EUR, čeprav so me marsikje tudi že vrgli z jedilnikom za isto ceno pošteno na rit. Hladna predjed je bila zanimiva in sicer so nam postregli burato s pečeno papriko, melancanino kremo in gobami, olivnim oljem ter dimljeno vodo. Za moj okus je paprika preveč prevzela okuse, tako da kaj več od paprike ni bilo okusiti. Sledila je bučna juha z domačim raviolom, polnjenim z bučo in grenkimi mandeljni ter kapljice slovenskega bučnega olja. Korektno, a pri bučni juhi že težko zgrešiš. Za glavno jed so nam postregli s počasi pečeno teletino v omaki z luštrekom, krompirjevo kocko z rožmarinom in korenjem iz žerjavice. Ob kosilu sva popila tudi kozarček vina in sicer odličen Chardonnay Sirius (suho, Štajerska). Za doplačilo je bilo na izbor 5 sladic, ki pa so bile “svinjsko” drage in sicer med 5 do 8 evrov. Izbrala sva slivovo čokoladno tortico.

Ob računu sva se začela spraševati, ali je vredno svojega denarja, kajti ta pojedina je stala na koncu visokih 50 EUR. Globoko jim zamerim nenormalno visoke cene ustekleničene vode ter sladic, saj se tukaj izkaže njihov pohlep. Če iz pipe teče vrhunska voda, potem jo pijmo. V glavnem, pod črto razočaranje in ne bo naju več. Ne k JB-ju, ne drugam med Tednom restavracij. Za ta denar se kadarkoli pošteno najeva v vsaki odlični restavraciji in tretirana bova kot kralja. Daleč od tega, da se imava za petična gosta. Želiva le dobiti kakovost za svoj denar.

Cena kosila za 2 osebi = 50 EUR