Čeprav se naš najvišji cestni prelaz Vršič danes res ne more ravno kosati z avstrijsko gorsko panoramsko cesto Grossglockner, bi se mu prav gotovo lahko postavil ob bok, če bi ga znali urediti in tržiti v turistične namene. A mi tega “ne potrebujemo”, ker imamo že tako vsega “polno rit”. Vršič ni samo naš najvišji cestni prelaz in zelo zanimiva motoristična rekreacija, ampak nudi precej več. Midva se zelo rada v vseh letnih časih (razen pozimi seveda) samo zapeljeva po krožni poti in si vmes ogledava kakšno od znamenitosti, ki nama jih ob krožni poti nikoli zmanjka.

Panoramsko vožnjo čez prelaz Vršič lahko prevozite tako iz Bovške strani kot tudi iz Kranjske gore, a najbolje je res narediti krožno pot od doma, čez prelaz in nazaj domov, kjerkoli ste že doma. Midva ponavadi prideva iz Bovca, nato pa čez prelaz in domov. Tokrat pa sva se peljala obratno, torej iz Kranjske gore. Prelaz je dobil povsem nove dimenzije, tako da sva se počutila kot bi se peljala prvič. Ker je bila že pozna jesen, je bila cesta posuta z debelo preprogo odpadlih zlato-rumenih macesnovih iglic. Razgledi na naše Julijske Alpe in okoliške gozdove so bili prečudoviti, saj je bil prekrasen sončen dan brez oblaka na nebu.

Prva postojanka je bila RUSKA KAPELICA, ki si jo lahko ogledamo med vzponom. Namreč cesto so zgradili prav ruski vojni ujetniki med 1. svetovno vojno. Ko je že bila cesta od novembra 1915 dalje odprta, se je naslednje leto marca pripetila tragedija. Z južnega pobočja Mojstrovke in Robičja je proti prevalu pridrvel plaz mokrega in težkega snega, ki je silovito udaril v potilavinske strehe popolnoma uničil naselje ruskih ujetnikov. Šele spomladi, ko se je sneg začel taliti, so ugotovili razsežnosti celotnega pustošena. Za posledicami plazu je takrat umrlo več 100 ruskih ujetnikov in stražarjev.

Vrh Vršiča (1.611 m) povezuje Gorenjsko s Trento in velja za eno pomembnejših pohodniških izhodišč za planinske ture na vrhove Male Mojstrovke, Planje, Prisojnika, Razorja, Šitne glave, Sovne glave in Slemenove špice. Tudi midva sva povzpela na čudovito Slemenovo špico (1.911 m), od koder se vije čudoviti razgled na mogočni Jalovec, dolino Tamarja, Julijske Alpe in avstrijske vršace.

V nadaljevanju sledi lep in zaviti spust po ozki cesti v dolino Trente proti Bovcu. Na poti lahko zavijete tudi do izvira reke Soče ali pa se odpeljete od tukaj še nekoliko naprej na štruklje do Kekčeve domačije.

Nočem moralizirati, a toliko lepot premoremo, a jih ne znamo unovčiti. Švicarji, avstrijci, nemci, nenazadnje tudi cel nerazviti svet, bi iz takšne ceste naredil izjemno turistično točko, kamor bi se stekalo ogromno denarja. Najprej za cestno infrastrukturo, dalje v gostinske in turistične objekte. Marsikatera družina bi od tega lahko zelo lepo živela. No, mogoče bodo pa to le dočakale mlajše generacije. Mi (žal) zagotovo ne bomo.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD