GRČIJA: Plavanje v toplem morju na Sitoniji (2. dan)

Andreja's WORLD 02.11.2019 Oddaj komentar

V Skopju sva si privoščila spanec do šestih in nadaljevala pot proti grški meji na polotok Halkidiki. Bila je sobota in žal tudi gneča tako na cesti kot tudi na meji. Za prestop meje sva čakala več kot eno uro in tudi okrog Soluna je bil precej zgoščen promet. Še bolj pa je bil promet zgoščen na eni in edini cesti na polotok Halkidiki in seveda naprej proti Sitoniji. Sicer časovno proti koncu sezone, a še vedno prevelika gneča za najin okus. Na vseh straneh polotoka Sitonija so lepe plaže. Midva sva si izbrala za prvi dan vzhodno stran in sicer plažo Armenistis. Po hitrem kopanju sva si privoščila samo še kosilo v restavraciji na plaži, nato pa takoj nadaljevala proti Sartiju, kjer sva imela rezerviran hotel. Večerni sprehod po malem obalnem mestu, kepica sladoleda, nakup svežih fig in nektarin ter dolg spanec.

PLAŽA ARMENISTIS

Na Sitoniji res lahko izbirate med večjimi in manjšimi plažami. Ker sva prišla na polotok šele okrog 12h, sva bila precej pozna in vsi manjši zalivi so bili že polni pločevine ter obiskovalcev. Odločila sva se za plažo Armenistis, ki je precej velika in široka, a tudi tam ni bilo nič drugače. Bila je takšna gneča, da sva parkirala praktično na glavni cesti in se čudila številu obiskovalcev. Kar debelo sem gledala. To ni zame. Sploh po rajskih Maldivih pred dvema mesecema, ko sva bila praktično sama na otokih. Zadnjih 10 let nisva dopustovala ne na Jadranu ne v Sredozemlju, tako da nama je bilo tole precej čudno. Ko sva se prebila do plaže, praktično ni bilo niti kvadratnega metra prostora, pa je plaža res ogromna. Samo odvrgla sem oblačila in se zapodila v morje ter odplavala daleč stran. Morje je bilo krasno – turkizno, čisto in toplo. Dobro uro sem plavala, nato pa samo še na okusno kosilo v restavraciji na plaži. Verjetno sem zelo razvajena, ampak na takšni plaži žal ne zdržim niti 10 minut. Kaj vse ljudje privlečejo na plažo – samo še fotelja iz dnevne sobe in televizorja nimajo s seboj. Jajmene.

SARTI

Po kosilu sva takoj nadaljevala z vožnjo v Sarti, kjer sva imela rezervirano prenočitev. Sprehodila sva se ob dolgi peščeni plaži s pogledom na sveto goro Atos, kjer živijo menihi. Atos se imenuje tudi celoten polotok in je pomembno središče središče vzhodnega pravoslavnega meništva. Je avtonomna entiteta znotraj Grške republike. Na Atosu je 20 glavnih samostanov pod neposredno jurisdikcijo carigrajskega ekumenskega patriarha. Gora Atos je bila naseljena od antike. Znana je predvsem zaradi skoraj 1800 letne neprekinjene prisotnosti kristjanov in dolge samostanske tradicije, ki se je začela v bizantinskem obdobju okoli leta 800. Na gori je zdaj okoli 2000 menihov iz Grčije in številnih drugih pravoslavnih držav. Menihi živijo asketsko, odmaknjeno od zunanjega sveta. Atos je od leta 1988 na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Vodstvo meniške države ima pooblastila, da samo odloča o pretoku ljudi in dobrin na svojem ozemlju, zato ga lahko obiščejo samo moški in še to seveda pod spremstvom menihom. Obalno mestece Sarti se nič ne razlikuje od drugih obalnih mest. Ulice so polne restavracij, lokalov in trgovinic s turističnimi izdelki.