Indonezija je zadnjih nekaj let že najina prava popotniška stalnica. V Indoneziji sva bila tokrat že petič. Prvič jeseni 2016 na kratko na Baliju in otokih Gili ter drugič že takoj 2017 na Sumatri. Potem sva imela kar nekaj let premora. Leta 2024 sem se sama odpravila na potapljaške počitnice v Indonezijo (Komodo, Nusa Penida, Gili Meno). Le dobra dva meseca zatem sva se skupaj čez novo leto 2024/2025 odpravila na rajsko otočje Raja Ampat ter prvič obiskala Jakarto, Yogjakarto, Prambanan in Bagan. Letos junija je končno na vrsto prišel otok Sulawezi, ki sva ga imela na piki res dolga leta. Sulawezi je ogromen otok in nama je ostal vsaj še za enkrat, ker nikakor nisva mogla videti vsega, kar bi si želela. Poleg tega sem želela na severu otoka narediti čim več potopov, ker lokacija velja za eno najboljših potapljaških mest na svetu.

PRED POTOVANJEM: Kdaj, zakaj in kako?

Indonezija je tako velika, da ima na različnih otokih drugačen najbolj optimalen čas za potovanje. Za Sulawezi velja, da je najboljši čas za potovanja med aprilom in oktobrom kot sicer tudi za večji del Indonezije. To pomeni, da je obdobje sušno, s pretežno sončnim toplim vremenom in z zelo malo dežja. V deževni dobi (november – marec) je dežja več, a je še bolj toplo in vlažno kot v sušni dobi. Hkrati pa sva potovanje prilagodila tradicionalnim pogrebom v regiji Tana Toraja, ki jih je največ junija in začetek julija.

Junij je bil tako idealen čas za potovanje. Potovala sva skupaj 24 dni in sicer od 5.6. – 28.6.2026. Veliko premalo časa za cel Sulawezi, saj se potuje zelo počasi in premiki so običajno zelo zahtevni, ker infrastrukture na otoku še ni prav dosti.

PRENOČIŠČA NA POTI

Na Sulawezi sva odpotovala predvsem zaradi dveh doživetij. Eno je bilo potapljanje v nacionalnem parku Bunaken in drugo seveda pogrebne slovesnosti v Tana Toraji. Sulawezi ponuja še toliko drugih lepih pokrajin in doživetij, a časovno sva pač midva zelo omejena in potovanje po Sulaweziju je izjemno zahtevno ter časovno potratno. Nastanitve na severu na otokih sva izbrala izključno tiste, ki so imele najboljše potapljaške centre. V vseh teh potapljaških resortih sva imela v ceni nastanitve vključeno tudi vso hrano in pijačo (all inclusive). Vse nastanitve so bile zelo v redu, nekatere bolj osnovne, druge bolj luksuzne. Za vseh 21 nastanitev sva skupaj plačala 1.830 EUR oz. v povprečju dobrih 87 EUR/nočitev.

HRANA NA POTI

Hrana v Indoneziji je nama res izjemna na vsakem koraku in tudi tokrat na otoku Sulawezi ni bilo nič drugače. Je pa res, da sva tokrat prvič bila kar 11 nočitev v prestižnih potapljaških resortih na lokacijah, kjer je vključena vsa hrana in pijača, saj druge možnosti sploh ni. In tam so nas res kulinarično razvajali ob vsakem obroku. Lokalne sestavine in lokalne jedi so pripravljali na višjem nivoju. Potem sva še 11 dni potovala po otoku in sva seveda vedno jedla v lokalnih restavracijah. Povsod je bilo odlično. Pojedla sva ogromno tropskega sadja, raznovrstnih juh in svežih rib, ki so seveda tukaj doma. Nisva pa se tudi izognila nasi gorengu, ki ga oba enostavno obožujeva. Sva pa za hrano tokrat porabila le 168 EUR na celem potovanju, ker sva imela v resortih vso hrano in pijačo že vključeno v ceno bivanja. Je pa Sulawezi še izredno poceni in praktično sva čez dan porabila le okrog 10-15 EUR za vso hrano.

VSI STROŠKI POTOVANJA

Že večkrat sva potovala po Indoneziji, zato nama je kristalno jasno, kaj s stroškovnega vidika pričakovati od te države. Ampak kljub temu, da sva potovala na še dokaj nerazviti Sulawezi, sva zapravila kar precej. Seveda pa je ta visok strošek povezan z načinom potovanja, sicer se da stroške še mnogo bolj znižati za potovanje na Sulawezi. Najin glavni cilj potovanja je bilo razvajanje v potapljaških resortih, čim več potopov in doživetje pogrebnih slovesnosti v Tani Toraji. Potovala sva zelo hitro in zato tudi zelo drago (z letali in taksiji), a nama je v tem življenjskem obdobju bistveno bolj pomemben čas kot denar. Za celotno 24-dnevno potovanje in 21 mojimi potopi sva skupaj zapravila 6.843 EUR oz. 3.422 EUR na osebo.

NAČRT POTOVANJA PO DNEVIH (24 dni)

Iz Ljubljane do Istanbula (1. dan)

Ponovno let v Jakarto. Indonezijo obožujeva in velikokrat se bo še ponovila v naslednjih letih. Obožujeva pa tudi Turkish Airlines in vedno letiva z njimi iz Ljubljane, če je le možno. Najraje imava let zvečer ob osmih iz Ljubljane, zato je bilo tudi tokrat enako. V letališkem salonu na Brniku sva popila še kavico in se malo okrepčala za dolgo pot, nato pa je sledil kratek let do Istanbula. Pristali smo malo pred polnočjo in naslednji let sva imela že čez dve uri, tako da sva imela čas le za normalen prestop po letališču do naslednjega leta v Jakarto. To imava še rajši, da ni predolgega čakanja po letališčih. Oba leta sta bila povsem točna, tako da sva res umirjeno preživela prvih nekaj ur potovanja proti Aziji.

Let v Jakarto in čakanje na letališču (2. dan)

Z istanbulskega letališča smo proti Jakarti poleteli točno po urniku ob 2. uri zjutraj. Let traja dobrih 12 ur in nama vedno dokaj hitro mine. Še posebej takrat, kadar je nočni let, saj ga običajno prespiva. Tudi tokrat je bilo enako, pogledava film in zaspiva do pristanka. V Jakarti smo pristali popoldne ob 17:35 po lokalnem času. Tokrat sva izjemno hitro vstopila v Indonezijo, saj sva si že doma uredila tako VSTOPNO VIZO kot tudi ARRIVAL CARD. Potem pa sva upala na to, da bova čas do naslednjega najinega poleta v Manado na otok Sulawezi lahko preživela v udobnem letališkem salonu na letališču. A glej ga zlomka, oba salona na tem terminalu se zapreta ob 19. uri. Sicer sva ga še ujela za okusno in toplo večerjo, a potem sva se dolgih 7 ur dolgočasila na mrzlem letališču na domačem terminalu v Jakarti. Priznam, da sva komaj preživela, saj sva bila neprespana in že res utrujena. Naslednjič greva zagotovo v hotel na letališču, pa tudi če samo za 5 ur. Let v Manado sva imela ob dveh ponoči. Pokonci pa naju je držala samo še misel, da bova čez nekaj ur že na rajski plaži.

Nočni let v Manado in s čolnom na otok Siladen (3. dan)

Res sva komaj preživela do dveh zjutraj na letališču v Jakarti. Sama nase sem bila jezna, ker sva imela rezerviran hotel, pa sem ga zadnji trenutek odpovedala z razlogom, da bova že na letališču počakala teh nekaj ur. Nikoli več, pa če tudi samo za nekaj ur. Ob dveh zjutraj smo poleteli v Manado in let traja slabe štiri ure. Pilot nas je premrazil do konca, saj je bila temperatura na letalu grozljivo nizka. Pristali smo zjutraj ob 6:20, čakala naju je samo kratka vožnja do pristanišča in slabe pol ure s čolnom do majhnega otoka Siladen. Tam so naju pričakali z velikim gostoljubjem ter brezplačno nadgradnjo nastanitve. Sledil je cel dan na njihovi krasni plaži – poležavanje v senci, odlična hrana ter kopanje v čudovitem morju s krasnim razgledom na vulkane. Rajsko.

Rajski mini otok Siladen (4. dan)

Uspela sva se dobro naspati in vsaj malce odpočiti. Jaz sem imela zjutraj ob 8h že svoja prva dva potopa v nacionalnem marine parku Bunaken, tako da sem morala kar zgodaj vstati. Po odličnem zajtrku sem se odpravila na dva dopoldanska potopa, Matjaž pa je užival sam na plaži pred hotelom. Vmes je naredil krasne posnetke otoka iz zraka. Po vrhunskem kosilu sva se malo sprehodila med hišami po otoku, a prav daleč nisva prišla, ker je otok res miniaturen in zelo zapuščen. Sledilo je popoldansko kopanje, kavica in čaj, svež kokos ter več kot odlična večerja po sončnem zahodu. Življenje je res lepo.

Izjemen podvodni svet (5. dan)

Tretji in tudi zadnji cel dan na otoku Siladen naju je razveseljeval že od jutra. Program je bil skoraj povsem enak kot včeraj. Po zajtrku za mene dva krasna dopoldanska potopa na bližnjih potapljaških mestih. Tokrat smo šli na enega najlepših mest na vzhodni obali otoka Bunaken. Ogromnih morskih želv nisem mogla niti prešteti. Čudovita potopa v lepem in bogatem podvodnem svetu. Podvodni svet je tukaj zdrav, bogat in neprecenljivo ohranjen, za kar so seveda zaslužni tako domačini kot tudi sama država, ker je že davnega leta 1991 območje razglasila za nacionalni park in prepovedala ribolov. Srce mi rezgeta ob takšnih prizorih, ko se končno pomirim, da v vodi pa ni vse tako črno kot je dandanes na Zemlji. Po vrhunskem kosilu sva počivala na ležalniku, sledilo je kopanje in dolg sprehod po lepi plaži ob sončnem zahodu. Na takšnih odročnih otokih se življenje res umiri, čas imaš zase, nobene gneče, nobenega prometa in prazne misli. Duša in telo si odpočijeta na polno.

Potapljanje in hiter premik na otok Bunaken (6. dan)

Žal je najin čas v raju veliko (pre)hitro minil. Čeprav nisem imela v načrtu potapljaškega dneva, sem si na licu mesta vseeno premislila ob tako izjemnih podvodnih razmerah. Doma se ne morem potapljati in kdaj bom spet pod vodo na tako lepem kraju. Seveda sem se hitro dogovorila še za dva dopoldanska potopa in odločila sva se, da ostaneva tukaj še na kosilu (ki sva ga doplačala), potem pa narediva premik na sosednji otok Bunaken z lokalnim čolnom. Vožnja s čolnom je trajala manj kot uro, tako da sva bila zelo hitro že v drugi nastanitvi na vzhodni obali otoka Bunaken. Nastanitev je bila seveda ceni primerna, a še vedno zelo lepa. Popoldne sva preživela na plaži, sprehodila sva se po otoku in si privoščila celo sladoled v eni redkih mini trgovin na otoku. Vsi turisti na celem otoku smo praktično bili v naši nastanitvi in bilo nas je največ osem. Srhljivo prazno.

Želve in krasen sončni zahod (7. dan)

Glede na to, da je otok Bunaken je že vsaj dve desetletji na seznamu vseh popotnikov, naju je izredno presenetila njegova nerazvitost in neturističnost. Pričakovala sem praktično tajski Koh Lipe, seveda v manjših razsežnostih. A bilo je povsem nekaj drugega. Otok je še vedno zelo pristen in ima nekaj, kar je večina turističnih krajev že izgubila. Jaz sem se seveda potapljala vsak dan, tako da so si bili vsi dnevi podobni. Ker so vsa potapljaška mesta oddaljena le nekaj minut, smo imeli čas za zajtrk in ob 8h odhod. Nazaj smo bili do kosila, ki je bilo tukaj res odlično. Za kosilo je bila vedno sveže ulovljena riba pečena na žaru, riž in veliko zelenjave. Sledil je počitek, nato pa sprehod po plaži, lep sončni zahod in sprehod do sladoleda. Več nisem zmogla.

Peš do centra otoka Bunaken (8. dan)

Matjaž se je med mojim dopoldanskim potapljanjem sprehodil do centra otoka, ki je na jugo-zahodni strani. Do tja in nazaj je pešačenja kar 7 kilometrov skozi džunglo ter še malo po glavni cesti, ki je tlakovana in se na njej komaj srečata dva mopeda. Pričakoval je vsaj nekaj turistov, kakšen odprt lokal za kavico ali pa vsaj kakšnega domačina. Otok je bil popolnoma prazen, tu in tam kakšna živa duša, lokali in nastanitve pa vse zaprte. Ucvrl jo je nazaj do najine nastanitve, ker ga je lovila prava tropska nevihta. Tudi nas je med krasnimi potopi malce opralo, a pod vodo je vedno mokro. Smo pa prišli nazaj povsem premočeni, ker je še vedno močno deževalo. A že čez eno uro je posijalo sonce. Odlično kosilo, počitek in končno sva na plaži našla tudi sveže kokose pri sosedih.

Umirjena plaža na Bunakenu (9. dan)

Še zadnji dan na otoku Bunaken in moja zadnja dva potopa v Bunaken Marine nacionalnem parku. Ker sem bila sama v skupini, sem si lahko sama izbirala svoji zadnji dve potapljaški mesti. To je bil že moj 11. in 12. potop okoli otoka Bunaken, tako da sem se podvodnega sveta res dodobra nagledala in naužila. Kar je najlepše, vsak dan lahko greš na isto potapljaško mesto in vsak dan bo drugačen potop. Ob prihodu nazaj sem bila pošteno utrujena, ker je bil že moj šesti zaporedni potapljaški dan, zato sva zelo umirjeno preživela popoldne. Kosilo, počitek, sprehod, sveži kokos in zadnji prekrasen sončni zahod. Hvala Bunaken za vse prekrasne trenutke in zagotovo se nekoč snidemo spet.

Rajski Murex Resort na otoku Bangka (11. dan)

Prvi dan potapljanja na otoku Bangka z odlično ekipo Murex Resorta. Najprej seveda izjemen zajtrk. Prvič sva imela za zajtrk tudi sveže iztisnjeno kokosovo vodo. Jaz jo res obožujem in mi je prav polepšala dan. Ob 8h smo se odpravili na 2 krasna potopa. Ni bilo veliko izkušenih potapljačev, zato sem imela vse štiri dni svojega inštruktorja, ki je bil najbolj izkušen med vsemi. Naredili smo dva izjemna potopa v bližini, nato pa je sledilo vrhunsko kosilo. Po kosilu sem se odločila še za brezplačen popoldanski potop na domačem grebenu, ki sploh ni razočaral. Dneva je bilo že praktično konec. Samo še odlična večerja, ki se po treh potopih res prileže.

Potapljaški raj ob otoku Bangka (12. dan)

Na vrsti je bilo samo uživanje v tropskem raju. Dan se je začel z odličnim zajtrkom, nato pa zame izjemna dva potopa, kjer mi je srce rezgetalo ob tako krasnem in bogatem podvodnem svetu. Izjemni podvodni prizori in tudi uspelo nam je najti veliko sargasovko (Frog Fish). Jate rumenih rib so me osrečevale cel potop. Nazaj v Murex Resort smo vedno prišli do kosila, ki je bilo več kot izjemno. Nato pa počitek na ležalniku, še eno popoldansko kopanje in odlična večerja. Izjemen dan.

Zadnji morski dan na počitnicah (13. dan)

Po prvotnem načrtu bi bil to zadnji potapljaški dan, a sem si v načrt dodala še dva potopa za dan odhoda, ker se je izšlo. Torej zajtrk, predzadnji krasen potapljaški dan, odlično kosilo, popoldanski počitek na plaži in vrhunska zadnja večerja. Cel dan so nas razvajali z govejimi lički v omaki, ki so se kar stopile v ustih. Sicer nič posebnega, vreme je bilo še vedno odlično, za kar sva bila res hvaležna. Trebuščka pa sta tudi začela rasti, zato je bilo počasi treba zaključiti s tem norim kulinaričnim razvajanjem.

Zadnja dva potopa in premik v Tangkoko (14. dan)

Tokrat bi se morala že zjutraj premakniti na kopno in se posloviti od rajskega Murex Resorta. Ker pa so zelo prilagodljivi, sva lahko ostala še celo dopoldne in tudi na kosilu, potem pa so naju ob 13:30 odpeljali do kopnega. Tako sem jaz izkoristila še čas za dva dodatna dopoldanska potopa, po vrhunskem kosilu pa sva se poslovila od morskega dela potovanja. S čolnom smo imeli do Sulawezija le pol ure vožnje, tam pa naju je pričakal voznik, s katerim sva se odpeljala v Tangkoko, kjer je istoimenski nacionalni park. Namestila sva se v precej osnovni namestitvi in se le še sprehodila do plaže, ki pa je popolnoma črna vulkanska plaža.

Živali v nacionalnem parku Tangkoko (15. dan)

Že včeraj popoldne sva se dogovorila za vodeni ogled živali v nacionalnem parku Tangkoko. Do sedaj so vsi ponujali jutranji ogled in popoldanski ogled, tako da sva tudi midva pričakovala takšen način ogleda. A na licu mesta so naju najini vodiči seznanili z novostjo – na ogled se gre samo enkrat na dan in sicer zelo zgodaj ob 5. uri še v temi in se nato podaljša do 11. ure oziroma dokler ne vidiš vseh štirih živalskih vrst, ki so značilne za ta park. Tako sva v park krenila že ob 4:30 in že praktično do 10. ure videla vse živali – BIG4. Bilo je neznosno vroče in soparno, tako da sva bila prav vesela, da je naš ogled trajal le v zgodnjih dopoldanskih urah. Do mesta sva šla še na zajtrk, nato pa s taksijem v Tomohon, ki je bila najina naslednja destinacija.

Vulkanski Tomohon (16. dan)

Za cel dan sva si kar v najini nastanitvi najela skuter in šla na samostojno raziskovanje Tomohona ter njegove okolice. Bil je prekrasen sončen dan, zato je bil še toliko lepši. Tukaj je seveda tudi precej dežja in sonce skozi cel dan ni samoumevno. Najprej sva se odpeljala do parka Bukit Doa Mahawu, od koder je prekrasen razgled na mesto in vse visoke vulkane. Zaprosila sva jih, da počakajo z izbruhi. Nato sva si ogledala razvpito tradicionalno tržnico, kjer lahko kupite tudi psa, podgano ali pitona. Po nekaj kilometrih vožnje na jug, sva prispela do lepega vulkanskega jezera Linow in si ogledala tudi fumarole. Nato pa nazaj do tradicionalnih hiš, na kosilo in še vožnja skozi vasi na severnem delu mesta. Krasen dan.

Kosilo in masaža v Manadu (17. dan)

Počasi sva zaključevala najino raziskovanje severnega Sulawezija. Imela sva sicer v načrtu ogled slapov v okolici Tomohona, a sva si premislila. Nekako nisva navdušena nad hojo po neurejenih in spolzkih stezah na potovanjih, če res ni nekaj prekrasnega, ker se hitro lahko fino polomiš in imaš samo težave. Tako sva se naspala, si privoščila zajtrk in si naročila prevoz do hotela v Manadu. Manado je ogromno mesto, kjer ni prav dosti za videti. Midva sva si naročila prevoz do dela ob morju, kjer je veliko restavracij. Izbrala sva lokalno restavracijo, ki slovi po odličnih tunah. Bilo je res odlično kosilo. Skupaj z mango smutijem in kavo ter praktično tremi jedmi sva plačala le dobrih 12 EUR. Tukaj je res še vse smešno poceni. Prepoceni. Hotel sva imela izjemen – sobo odlično in s pogledom na vulkan skozi veliko stekleno površino. Jaz sem šla popoldne na odlično dvoročno masažo za dve uri, zvečer pa sva si privoščila kar počitek v krasni sobi.

Celodnevni premik do Tane Toraje (18. dan)

Bil je zelo dolg dan z veliko premikanja tako po zraku kot tudi po tleh. Zbuditi sva se morala že ob 3h ponoči, saj sva imela let iz Manada v Makassar že ob 6. uri zjutraj. Tako sva zajtrkovala kar v letališkem salonu, nato pa smo točno poleteli v Makassar. Ker sva imela do naslednjega leta nekaj ur časa, sva se podala v center Makassarja na kratek sprehod po lepem novem delu mesta ob morju. Hitro sva se morala vrniti nazaj na letališče, saj sva imela ob dveh še kratek let v Palopo, nato pa še tri ure vožnje s taksijem do mesta Rantepao v pokrajini Tana Toraja. Prispela sva ravno pred nočjo in bila sva dokaj utrujena od res dolge poti.

Tradicionalni pogreb in grobnice (19. dan)

Dolga leta sva čakala na ta trenutek in ta dan, saj sva o Tani Toraji in Torajcih prebrala res ogromno. Za naslednje tri dni sva imela odličnega lokalnega vodiča in voznika, ki sta nama pokazala vse vrste grobnic v okolici Rantepaa ter naju peljala že prvi dan tudi na pravo razkošno pogrebno ceremonijo sprejema daril. Pogreb Torajcev je namreč najbolj pomemben del njihovega življenja, zato za svojo drago pogrebno slovesnost začnejo varčevati že kmalu po rojstvu. Vodiča sva prosila tudi za obisk pokojne osebe, ko je še doma balzamirana in čaka več let na svoj pogreb, ker družina zbira denar in organizira celotno pogrebno slovesnost. Res krasen dan, ki naju je predvsem presenetil z vidika prijaznost in gostoljubnosti Torajcev.

Tržnica in pogrebna slovesnost Torajcev (20. dan)

Drugi dan v Tana Toraji je bil namenjen preostalim ogledom z najinim vodičem in šoferjem, najbolj pa sva bila vesela, da sva ujela trgovanje z bivoli na mestni tržnici v Rantepau. Tržnica namreč poteka vsak dan, ampak veliko in bogato trgovanje z bivoli pa samo na vsakih 6 dni. Torej moraš imeti tudi nekaj sreče in midva sva bila navdušena nad dogajanjem na tržnici, ki je bila v polnem razmahu. Nato smo se skupaj udeležili še ene pogrebne slovesnosti – tokrat ceremonije žrtvovanja. Dan žrtvovanja živali na pogrebu predstavlja absolutni vrhunec celotne večdnevne slovesnosti Rambu Solo. Za konec smo si ogledali še posebno grobišče Londa v veliki jami.

Treking med vasmi in riževimi polji (21. dan)

Za tretji in zadnji dan najinega raziskovanja Tane Toraje sva se dogovorila z vodičem za poldnevni treking med vasmi in riževimi polji. Dogovorili smo se že takoj po zajtrku, ko še ni takšne neznosne vročine. Šofer nas je odpeljal v vas severno od Rantepaa in od tam smo krenili med vasmi in riževimi polji na pot. Kar precej smo prehodili in seveda tudi prišli do vasi s pogrebnimi ceremonijami. Pokrajina je bila res čudovito lepa in do končne razgledne točke smo prehodili kar nekaj kilometrov. Na koncu smo si ogledali še vas Wisata Palawa, kjer pa so ravno danes imeli pogrebno slovesnost “sacrifice day”, a so že vse meso razdelili in večinoma pospravili. Pozno popoldne sva si kar v hotelu privoščila še kosilo in se za slovo še sprehodila po Rantepau.

Naporen celodnevni premik do Jakarte (22. dan)

Ob šesti uri smo se odpravili iz hotela proti letališču Lagaligo ponovno po zelo počasni cesti čez hribe do obale. Tudi tokrat je bila vožnja izjemno počasna, a smo vendarle za 75 km porabili “samo” 2 uri časa. Tako sva bila pravočasno na majhnem letališču in povsem točno smo poleteli proti Makassarju. Tam se nama ni dalo več v mesto, ampak sva si kar na letališču vzela za 3 ure hotelsko sobo, potem pa še tri ure preživela v letališkem salonu. Let naprej v Jakarto sva sicer imela načrtovan ob 17h, a so nama ga pred nekaj dnevi prestavili na 20. uro, zato je bil dan res dolg. V Jakarto sva priletela čez slabi dve uri, nato pa še kar eno uro dolga vožnja do hotela v center. Jakarta je res ogromna prestolnica, zato je tudi letališče precej oddaljeno od centra mesta. Hotel je bil prekrasen in sva se samo zatopila v globok spanec.

Krasna mošeja v Jakarti (23. dan)

Še zadnjih nekaj ur sva preživela v Jakarti pred večernim letom domov. Ker sva bila v Jakarti pred dobrim letom dni, sva si tokrat izbrala za ogled le mošejo, ki je deveta največja mošeja na svetu in največja mošeja v JV Aziji. Mošejo si lahko neverniki ogledamo skozi voden ogled in bila sva res navdušena. Ker sva imela še kar nekaj časa, sva se sprehodila še do najine priljubljene restavracije na kavo, čaj in odlično kosilo. Vroče in soparno je bilo kot v peklu, zato sva se morala za nekaj časa umakniti tudi v nakupovalni center, da sva se ohladila. Pozno popoldne sva se s taksijem odpeljala na letališče in v letališkem salonu počakala na najin let do Istanbula, ki je bil z odhodom povsem točen.

Daljši in krajši polet do doma (24. dan)

Zadnjo noč sva preživela na letalu, saj smo imeli kar 11 ur leta iz Jakarte v Istanbul. A ko letiš iz Azije, seveda loviš uro in pridobivaš na času. Ko greš tja, je seveda obratno. Let je bil krasen, midva ga običajno prespiva. Vedno si dokupiva zadnje sedeže, da imava res mir in naju nihče ne brca v sedež med spanjem. V Istanbul smo prispeli ob 5. uri zjutraj po lokalnem času. Imela sva dobri dve uri časa za prestop, tako da sva si še v letališkem salonu privoščila zajtrk, nato pa lepo po urniku še kratek jutranji let do Ljubljane. Doma sva bila ob 9:30 zjutraj. Ker je bilo poletje in vročinski val, sva se takoj usedla na kolo in naredila dobrih 40 kilometrov s kolesom po naših cestah, da sva pretegnila noge po dolgem sedenju na letalu. Bila sva edina kolesarja sredi dneva, ker je bilo peklensko vroče tudi pri nas.

ZA KONEC…

Potovanje po Sulaweziju sva si pred leti zamislila povsem drugače, kot pa sva ga izpeljala tokrat. Seveda sva imela v planu celoten Sulawezi od severa do juga, tako kot ga dela večina popotnikov. A z leti so se prioritete spremenile in tudi midva dandanes pri načrtovanju že izbirava in postajava tudi vedno bolj izbirčna, kaj si ogledati. Namreč videla sva res že ogromni del sveta in naju še malo stvari res navduši. K spremembi pa je zagotovo botrovalo tudi moje potapljanje in seveda je v prvi vrsti bilo raziskovanje podvodnega sveta severnega Sulawezija. Ko sva k temu dodala še Tano Torajo, je enostavno zmanjkalo časa za druge stvari, ki so na Sulaweziju zelo lepe in zagotovo vredne ogleda, a časovno se nikakor ne izide. Tokrat je bil najin načrt potovanja za Sulawezi res fantastičen, čisto nič ne bi spremenila. Bova pa zagotovo prišla nekoč nazaj na Sulawezi in odkrivala še druge otoke in celino, ki so zagotovo še za videti. Morate pa potovanje vsekakor prilagoditi sebi, svojim željam in potrebam ter časovnim okvirom, ker po Sulaweziju se res ne da hitro premikati in to je treba vzeti v obzir pri planiranju potovanja. In tudi potapljati se bom še prišla, ker je lokacija fenomenalna.

Objavil Andreja's WORLD

Oglejte si vse prispevke od Andreja's WORLD