MADAGASKAR 2022: Načrt potovanja (22 dni)
Potovanje po Madagaskarju sva si dolgo želela uresničiti. Tokrat se je izšlo. Junija sva odpotovala na 22-dnevno potovanje, ki naju je vsekakor spremenilo. Potovanje po Madagaskarju je zelo drugačno od potovanja v drugih državah Afrike. Na naju je pustil pečat. Pred leti v Ugandi sva zelo drugače gledala na preprosto življenje v teh revnih državah. Na potovanju sva si najbolj želela videti slovito alejo baobabov, se sprehoditi po nacionalnem parku Tsingy ter videti lemurje in kameleone. Piko na i so dodale prave morske počitnice na rajskem otoku Ile Sainte Marie, kjer sva opazovala kite grbavce. Kulinarično sva se razvajala prav vsak dan. Madagaskar je prinesel v najino popotniško bilanco mnogo neprecenljivo lepih spominov in doživetij. Svet je lep!
PRED POTOVANJEM: Kdaj, zakaj in kako?
Madagaskar sva imela oba že dolga leta na popotniškem seznamu. V Afriki sva najprej potovala po Ugandi leta 2015 in se nato še razvajala na tanzanijskem Zanzibarju. Že septembra 2016 sva naredila čudovit roadtrip po Namibiji, Bocvani in do Viktorijinih slapov v Zimbabwe. Že takrat sva si za naslednjo afriško destinacijo začrtala Madagaskar. Zakaj? Ker je drugačen in edinstven. Žal pa je bil zadnji dve leti popolnoma zaprt in so turisti začeli prihajati šele letos pozno spomladi. Prva dva tedna sva potovala z najetim džipom po celini, nato pa še en teden preživela na rajskem tropskem otoku Ile Sainte Marie na vzhodni obali. Potovanje sva združila z morskimi počitnicami. Naredili smo slabih 3.000 km po res slabih cestah, ki pa so nudile najlepše možne prizore narave in zgodbe življenja domačinov. Odlična hrana, lemurji, sifake, indriji, kameleoni, gekoti, baobabi, riževa polja, ljudje, tradicionalne vasi, sončni zahodi, ptiči, rajska plaža in kiti grbavci. Vse to in še več je Madagaskar, ki je več kot izpolnil vsa najina pričakovanja. Nepozabno potovanje!
HOTELI NA POTI
Na celotnem potovanju po Madagaskarju sva imela vsega skupaj 22 nočitev in prespala sva v 12 različnih hotelih. Nastanitve sem izbirala tako na Bookingu in Agodi kot tudi direktno po mailu, saj nekaterih niti ni na rezervacijskih portalih. Za vse nočitve na potovanju sva skupaj odštela 2.188 EUR oz. v povprečju 100 EUR/noč. Res je, da sva od tega imela 7 nočitev na otoku Ile Sainte Marie v prekrasnem resortu Princess Bora, kjer sva imela v ceno vključen tudi vrhunski polpenzion. Eno nočitev sva tudi preplačala, ker sva spremenila na poti načrte. Tudi zadnji večer sva si še privoščila počitek v hotelu, kar bi lahko brezplačno preživela tudi na letališču. Večina nastanitev je bilo krasnih, a seveda tudi kakšen dotrajan. Paziti morate na to, da imajo nastanitve vsaj malo ogrevanja, ker je bilo ponoči na celini zelo mrzlo. Ni pa prav veliko izbire, tako da razen v glavnem mestu, je nastanitev izjemno malo.
HRANA NA POTI
Na Madagaskarju nikakor v nobenem trenutku ne boste lačni. Midva sva se razvajala vsak dan oziroma kjer je le bila priložnost. Včasih sva se seveda morala zadovoljiti s pico, ker bodisi ni bilo druge izbire ali pa nama je preprosto ustrezala. Zajtrki so bili vedno izjemno dobri in bogati, za kosila smo se vedno razvajali v najboljših restavracijah, večerje pa smo včasih tudi preskočili, ker smo bili še siti od kosila. Na Madagaskarju raste vsa možna zelenjava in tudi sadje, kar pomeni res odlično kulinariko. Seveda smo se prehranjevali v restavracijah za turiste oz. zelo bogate domačine. Teh restavracij je zelo malo na poti, največkrat so v hotelih. Ulične hrane pravzaprav ni, pa tudi trgovin ne. Njihove trgovine so preproste tržnice z dobrotami domačega vrta. Žal ni bila sezona manga. Za hrano sva na celotnem potovanju odštela le 560 EUR, je pa res, da sva imela polpenzion na otoku Ile Sainte Marie, kar pa v ta znesek ni vključeno. Vsak dan na poti s šoferjem Hasino sva tudi njemu enakovredno plačala obrok, tako da smo večino časa jedli trije za zgornji znesek. Cene so bile res za nas zelo nizke, seveda pa za domačine ti zneski pomenijo nepredstavljivo bogastvo in si takšnega obroka ne morejo nikoli v življenju privoščiti. Francoske bagete pa vedno zmagajo. Več pa ni.
VSI STROŠKI POTOVANJA
Potovanje po Madagaskarju ni najbolj cenovno ugodno, a to sva vedela vnaprej. Afrika nikoli ni poceni destinacija, sploh če jo želiš videti zelo na hitro čim več. V koliko imaš veliko časa, potem je to druga pesem. Po Madagaskarju sva potovala z najetim džipom in šoferjem, potem pa poletela še na rajski otok Ile Sainte Marie, ki je seveda precej podražil potovanje. Letalske karte sva dobila še izjemno ugodno za obstoječe razmere. Za celotno potovanje 22-dnevno sva skupaj odštela 6.694 EUR oz. 3.347 EUR na osebo. Za najino 14-dnevno potovanje samo po celini Madagaskarja pa bi odštela le 4.000 EUR, kar je pa ni tako veliko.
NAČRT POTOVANJA PO DNEVIH (22 DNI)
Iz Ljubljane do Antananariva (1. dan)
Napočil je dan za odhod. Seveda pa je stresno do zadnjega dne, ker sva ponovno potrebovala negativen PCR test za vstop v Madagaskar. Končno dobiva negativne teste in lahko začneva pakirati za odhod. Če se le da, še vedno najraje kupiva letalske karte z Brnika. Na Madagaskar ni veliko izbire za let in eden redkih letov je z letalskim prevoznikom Air France, ki leti iz Pariza (CDG). K sreči imamo do Pariza tudi iz Ljubljane super povezavo, zato je bilo vse več kot super. Iz Ljubljane je odhod okrog sedmih zjutraj, nato pa samo kratek let do Pariza. Leteli smo povsem nad mestom, zato sva lahko iz zraka skozi okno občudovala vse znamenitosti. V Parizu sva imela časa le za normalen prestop (1,5 ure) na direkten let do Antananariva. Drugi let je trajal 10 ur in pozno zvečer ob 23. uri smo pristali v glavnem mestu Madagaskarja. Madagaskar ima samo 1 uro časovne razlike, kar je odlično. Urediti sva morala vstopno vizo, nato policijsko kontrolo in za konec še hitri korona test. Vse sva uredila, sva pa potrebovala kar dobro uro in pol, tako da je bila ura že pozna. Na izhodu naju je čakal taksi in naju odpeljal do hotela v strogem centru mesta. Dolg dan, a k sreči brez vsake najmanjše težave, kar je na koncu edino kar šteje. Tudi vsa prtljaga je prišla z nama, česar sva bila še najbolj vesela v teh časih. Welcome to Madagascar!
Antananarivo in kraljevi hrib Ambohimanga (2. dan)
V hotel sva prispela ob enih ponoči in seveda zaspala kot ubita, ker je bilo ponoči zelo mirno in precej hladno. Zbudila sva se pred osmo uro in si privoščila v hotelu kraljevski zajtrk. Ob deveti uri sva bila dogovorjena z lastnikom agencije Ortour za plačilo avtomobila z voznikom. V načrtu potovanja sva si pustila prvi dan prost za vsak slučaj, če bi šlo na poti na kaj narobe. Ker je šlo vse po planu, sva se z agencijo dogovorila za dodaten enodnevni izlet po glavnem mestu in do kraljevega hriba Ambohimanga, ki je malce oddaljen iz glavnega mesta. Ogledali smo si nedanjo kraljevo residenco, ki je tudi pod Unescovo zaščito. V centru sva si privoščila odlično kosilo in frizerja ter se sprehodila ob jezeru. Glavno mesto se je pripravljalo na veliko praznovanje dneva državnosti, zato je bilo vzdušje veselo na vsakem koraku.
Odličen “foie gras” in delavnice v Antsirabe (3. dan)
Po zajtrku smo se odpravili na naše 11-dnevno skupno potovanje z najetim avtomobilom in šoferjem. Ime mu je bilo Hasina in že takoj smo se res odlično ujeli. Govoril je tudi zelo lepo in tekoče angleško, tako da smo se lahko res veliko pogovarjali med dolgo vožnjo. Pot smo iz glavnega mesta začeli proti jugu do mesta Antsirabe, kjer smo tokrat prespali. Potovanje na Madagaskarju morate vedno vi prilagoditi prenočiščem, saj le-ta niso prav pogosta. Nekje na sredi poti smo se ustavili v lokalu ob cesti in si privoščili odlično francosko specialiteto “foie gras”. V mestu Antsirabe smo si ogledali ročne delavnice aluminijastih posod, tkalnico, žlic in drugih izdelkov. Obiskali smo tudi lokalno tržnico, kjer se seveda dogaja vse. Mesto slovi tudi po rikšarjih, ki se tukaj imenujejo “pousse pousse”. Spali smo v lepem hotelu, še prej pa smo si privoščili vrhunsko kosilo v Zandini. Med vožnjo sva lahko opazovala tipično življenje na Madagaskarju, kjer se vse vrti okrog pridelave hrane za vsakdanje preživetje.
Znamenita aleja baobabov (4. dan)
Napočil je dan, ki sva ga oba nestrpno čakala že mnoga leta. Verjetno že od zgodnjega otroštva, ko sva prvič uzrla znamenito alejo baobabov na kakšni fotografiji. Pred nami je bil zelo dolg dan in neskončni kilometri vožnje po še dokaj dobri cesti. Več kot 560 km po Madagaskarju v enem dnevu ni mačji kašelj. Na pot smo krenili ob 5h zjutraj še v trdi temi in neprekinjeno vozili skozi zelo raznoliko pokrajino, ki je vsako uro menjala barve. Peljali smo mimo mnogih vasi, kjer se na tržnicah odvija lokalno življenje. Ustavili smo se samo v Miandrivazu na opoldnskem zajtrku, nato pa hitro nadaljevali proti sloviti aleji baobabov. Neverjetni prizori več kot 2.800 let starih dreves. Sledili so samo še zadnji kilometri po makadamski cesti do vasi Kirindy, kjer nas je pričakal prekrasen sončni zahod in odlična večerja. Naporen dan z lepo nagrado.
Lemurji v rezervatu Kirindy (5. dan)
Dan za rokenrol na odročni cesti. Čakal nas je najbolj naporen dan na naši poti z vidika razmer na cesti. Seveda smo se po tej cesti morali tudi vrniti nazaj. Midva sva bila že precej utrujena do tukaj in bolečine v hrbtnem delu so bile že kar poštene od lukenj in premetavanja. Ponoči smo imeli tudi vaško budnico, saj so domačinom v vasi ukradli zebuja. Po odličnem zajtrku smo se odpeljali v rezervat Kirindy, od katerega nisva pričakovala veliko, a dobila res nad vsemi pričakovanji. Časa za ogled smo imeli samo 2 uri, a videli smo vsaj 30 lemurjev (3 različne vrste), sovo, mangusto in zelo redko videnega modrega ptiča. Sledil je prvi del poti do prvega prečkanja reke in vrhunsko kosilo v restavraciji Mad Zebu. Drugi del dneva smo vozili po res slabi cesti do drugega prečkanja reke v Bekopaki. Tik pred nočjo smo prišli do hotela, samo še pojedli večerjo in popadali v posteljo. Kakšen dan!
Špičasta pokrajina v Tsingy NP (6. dan)
Dolga leta sva čakala na ta dan. Sicer zelo utrujena od dolge poti “na konec sveta”, a se je izplačalo. Dan, ki ne bo šel v pozabo. Nevem kolikokrat sva gledala po televiziji res noro nenavadne geološke kraške formacije v nacionalnem parku Tsigny de Bemaraha. Do razgleda na edinstveno pokrajino po svetu sva se kar namučila. Ne gre za najbolj enostaven pohod, ampak za plezanje po jeklenicah, lestvah in plazenje po ozkih jamh. Midva sva največji krog prehodila v treh urah in bila v celem parku popolnoma sama. Videli smo samo nekaj lemurjev čisto na začetku. Popoldne so na Madagaskarju praznovali nacionalni dan in je bilo precej živahno dogajanje. A mene so žal premagale želodčne težave, zato sem obležala ob hotelskem bazenu z vročino in brez apetita.
Sončni zahod ob veličastni aleji baobabov (7. dan)
Mučno noč s trebušnimi težavami sem komaj preživela. Sploh z mislijo, da nas jutri čaka cel dan vožnje nazaj do Morondove po izjemno slabi cesti. Zgodaj zjutraj me je želodec odrešil muk in lahko smo se še pred šesto uro odpravili na dolgo pot. Ob sončnem vzhodu smo že prečkali prvo reko, nato pa najtežji del poti celo dopoldne do vasi Belo sur Tsiribihina. Sicer smo imeli v načrtu kosilo v Mad Zebu, ampak nas je čas priganjal. Prečkali smo drugo reko z že poznanim trajektom, nato pa še lažji del težje poti do znamenite aleje baobabov. Bili smo pravočasno, tako da sva v miru počakala na veličastno igro barv na nebu. Doživela sva enega najlepših sončnih zahodov na svetu in v najinem življenju. Hvala narava, hvala življenje za to priložnost.
Zaslužen počitek v obmorski Morondovi (8. dan)
Končno prvi dan za počitek brez premikanja, brez avtomobila. Končno tudi spanec brez zgodnje budilke. Umirjen zajtrk v toplem in sončnem obmorskem mestu Morondova, še prej pa sprehod po široki in lepi plaži z nežno mivko. Po zajtrku smo se odpeljali do bankomata, da sva si spet do vrha napolnila žepe do glavnega mesta, saj smo že vse zapravili. Napolnili smo avto z gorivom in se odpeljali samo do Kimony Resorta. Tudi tam ni bilo žive duše, razen nekaj lepih lemurjev, ki so se smukali naokoli. Odlično morsko kosilo, sprehod po plaži, za kopanje nisva bila razpoložena. Privoščila sem si tudi odlično masažo celega telesa. Zvečer sva preprosto uživala ob enem najlepših sončnih zahodov, kar sva jih doživela. Res neverjetne barve na obzorju. Romantiko je pokvaril le roj ogromnih kobilic, ki so se odločile prespati ravno na tem mestu. Uf, črno je bilo po tleh, po drevesih, po mizah, kjer smo večerjali. Kakšno doživetje. Domačini so jih seveda lovili z velikimi mrežami, ker so odličen obrok. Počitek nam je vsem res dobro del in zvečer smo bili kot prerojeni. Skupaj z voznikom.
Življenje in obrazi domačinov (9. dan)
Slabih 500 kilometrov vožnje je bilo pred nami. Ker smo se pred dnevi že vozili po isti cesti, smo točno vedeli, kaj nas čaka in koliko časa potrebujemo. Cel dan. Od jutra do mraka z enim samim kratkim postankom v Miandrivazu. Vmes tako in tako ni nič, razen seveda vasi domačinov. Iz hotela v Morondovi smo se odpravili po zajtrku in se po lepi pokrajini vozili skozi vasi po popolnoma prazni cesti. Opazovala sva življenje domačinov, ki živijo tako kot mi še nedolgo nazaj. Njihovo življenje se vrti okoli podnebja. Kar jim nudita vreme in zemlja, s tistim se ukvarjajo za preživetje. V vsakem delu države je drugače, saj se podnebje precej spreminja. Pokrajina se dvigne tudi na 2000 metrov nadmorske višine in potem spet spusti. Domačini se večinoma preživljajo s pridelavo riža, govedorejo in sekanjem drv za oglje, kar je še dreves sploh ostalo. Madagaskar so že popolnoma posekali in ni več prav veliko ostalo od prvobitnih gozdnih površin. Zato jih pesti tudi velika erozija zemlje na veliko področjih. V večjih vaseh ob cestah so manjše tržnice, kamor domačini peš prihajajo iz svojih bolj oddaljenih vasi. Na tržnicah prodajajo, kar so pridelali, in kupijo, kar potrebujejo. V resnici živijo izjemno ekološko – organsko pridelana hrana in popolnoma brez nepotrebnih materialnih dobrin. Vse pridelajo z golimi rokami v krogu svoje družine od zore do mraka. Ko sva pred leti potovala po Ugandi, so se mi smilili. Danes se mi smili naš zahodni materialistični in kapitalistični svet. Kdo je bolj srečen?
Riževa polja in simpatični lemurji (10. dan)
Končno smo imeli malo bolj normalen potovalni načrt, zato smo se lahko na 300 km dolgo pot odpravilli po zgodnjem zajtrku. Ta del Madagaskarja bi zagotovo izpustila, če ne bi dobila od slovenskega popotniškega para odlično priporočilo. In celo pot sva jima bila iskreno hvaležna, ker je pokrajina neverjetno lepa in spet popolnoma drugačna od prej videne. Hribovita vulkanska rodovitna pokrajina, ki so jo domačini spremenili v terase, na katerih pridelujejo sadje in zelenjavo. Malo pred glavnim mestom smo obiskali še park lemurjev, ki so naju prav lepo zabavali. Opazovala sva lahko kar pet različnih vrst. Prenočila sva na obrobju glavnega mesta, še prej pa smo si privoščili zasluženo odlično pozno kosilo.
Barviti kameleoni in deževni gozd Andasibe (11. dan)
Iz obrobja glavnega mesta Antananariva smo se po severni obvoznici odpeljali proti vzhodu države. Če sva si predstavljala, da so proti zahodu slabe ceste, pa je bila tukaj ena sama grozljivka. Samo 160 km, a več kot 7 ur vožnje. Gre namreč za najbolj prometno cesto v državi, ker po njej iz glavnega pristanišča vozijo vse blago in gorivo s kamioni in cisternami. Dopoldne smo se počasi prebili do zasebnega rezervata Peyreiras, v katerem smo lahko občudovali mnogo vrst kameleonov in tudi drugih dvoživk. V rezervatu so na žalost živali zaprte v ogromnih kletkah, a v naravnem okolju je te prekrasne živali res zelo težko opazovati. Nadaljevali smo do deževnega gozda Andasibe, kjer smo se ustavili na odličnem kosilu, nato pa si na hitro ogledali še zasebni park z lemurji. Močno je deževalo, zato smo se udobno namestili v lepem hotelu, ki pa na žalost ni imel prav nobenega gretja. Pred hudim prehladom naju je rešila le vroča prha.
Park indrijev in mesto upanja Pedra Opeke (12. dan)
Zbudila sva se v mrzlo jutro in tudi ponoči so naju debele odeje komaj grele. Zunaj ni bilo več kot 7 stopinj in ponovno je močno deževalo. Po zajtrku smo se odpeljali do bližnjega parka V.O.I.M.M.A, ki ga vodijo domačini in tako prispevala k skupnosti s svojim obiskom. Vodička naju je v močnem deževju peljala na 1-urni ogled deževnega gozda, v katerem smo predvsem iskali v naravnem okolju indrije. Gre za največjo vrsto iz vrst lemurjev, ki zrastejo do 70 cm. Seveda smo opazovali tudi druge živali in videli kameleone, ptiče in visoko v krošnji tudi enega indrija. Bila sva močno premočena, zato smo se odpeljali proti glavnemu mestu. Ker smo imeli dovolj časa, smo obiskali tudi mesto upanja argentinsko-slovenskega misionarja Pedra Opeke. Ponosno sva stopala po čudoviti vasici, ki jo je z dobrodelnimi deli in prispevki zgradil za sirote z ulic glavnega mesta. Ponovno sva prenočila v glavnem mestu blizu letališča v krasnem hotelu.
Krajši polet na rajski otok Ile Sainte Marie (13. dan)
Končno sva dočakala tudi počitnice. Pred nama je bil cel teden rajskih počitnic na sanjskem otoku Ile Sainte Marie. Še pred tem sva se dobro naspala, si končno privoščila umirjen zajtrk in malce dopoldanskega poležavanja. Sredi dneva sva se odpeljala s taksijem do bližnjega letašča in z domačim letalskim prevoznikom Tsaradia poletela na rajski otok Ile Sainte Marie. Na letališču in na letu sva celo končno videla tudi nekaj turistov. Večina takšnih, ki so iz Evrope prišli direktno na počitnice na znani otok Noisy Be, le peščica pa se odloči za umirjeni Ile Sainte Marie. Midva sva se odločila za bolj divjega, precej manj obiskanega in mirnega, kar je zagotovo bila pravilna odločitev. Letalo smo napolnili le na pol – peščica turistov in večina domačinov. Leta na teden sta le dva, tako da sva že vedela, da prav veliko turistov na otoku ne bo. Let je trajal eno uro, med letom pa sva lahko občudovala najino destinacijo in tudi najin resort. Otok ima precej zelo osnovnih nastanitev in samo eno luksuzno. Midva sva se odločila za slednjo, ki ni ravno poceni, a nama ni žal, ker so naju razvajali dan in noč, saj sva imela vključen v ceno polpenzion. Lokacija je zagotovo najboljša na otoku, hkrati pa imajo vrhunski spa in noro dobro kuharijo, kar boste videli v naslednjih dneh. Že prvi večer so naju na večerji sezuli in znašla sva se v kulinaričnem raju. Zelo malo je restavracij v Sloveniji, ki lahko ponudi gostom takšne krožnike.
S čolnom na ogled kitov grbavcev (14. dan)
V najinem resortu na otoku je nastanjena tudi neprofitna organizacija CetaMada, ki se ukvarja že mnoga leta z opazovanjem in popisovanjem kitov grbavcev (angl. humpback whale), ki vsako leto priplavajo iz Antarktike v toplejše vode predvsem zaradi razmnoževanja in prehranjevanja. Tako je ožina med Madagaskarjem in otokom Ile Sainte Marie polna prečudovitih kitov grbavcev, ki dosežejo dolžino 16 metrov in tehtajo kar 30 ton. V hotelu na vsakih 2-3 dni od 1. julija do konca septembra organizirajo ogled kitov grbavcev s čolnom na odprtem morju. Seveda sva se takoj odločila za ogled, saj sva zato tudi prišla na otok. Ogled je bil fantastičen, popoldne pa sva preživela bolj umirjeno v resortu na plaži, se odpeljala do “mesta” po prigrizke in si privoščila odlično masažo. Hotelska večerja naju je z okusi ponovno vrgla na rit.
Ko si na počitnicah v raju (15. dan)
Prebudila sva se v sončno in lepo jutro na otoku. Najin bungalov je bil v prvi vrsti ob plaži, zato sva lahko opazovala sinje modro morje praktično iz postelje. Končno je napočil dan počitka. Vedno sva bila prva na zajtrku, vseh turistov v hotelu nas je bilo le osem. Uživala sva v vsakem grižljaju res okusnega zajtrka domačih dobrot. Sledilo je poležavanje na popolnoma prazni rajski plaži. Ščipala sem se od veselja in smeha na obrazu. Na otoku ni prevroče. Je prijetnih 25 stopinj, sonce ravno prav boža kožo, tako da sva lahko grela kosti na soncu brez slabe vesti. Trikrat na dan sva si privoščila res dolg sprehod po popolnoma prazni rajski plaži. Kopanje v toplem in popolnoma čistem morju je seveda pravo doživetje brez primere. Kulinarična doživetja iz kuhinje so naju puščale odprtih ust vsakič znova. Vrhunec dneva pa opazovanje kitov grbavec s plaže. Že po zajtrku sta prav čisto mimo pomola priplavala dva kita grbavca in naju pustila odprtih ust. Popolnoma ob plaži sta plavala gor in dol. Neverjetno! Prava nora predstava z obale med sončenjem. Seveda se je to ponavljalo iz dneva v dan, večkrat na dan. Neverjetno in neizmerna sreča naju je spremljala čez cel dan. Počitnice v raju!
Sanjsko lep otok Ile aux Nattes (16. dan)
Vreme naju je ponovno razvajalo, zato sva za danes izbrala celodnevno kopanje na sosednjem manjšem otoku Ile aux Nattes. Po zajtrku sva se s tuk tukom odpeljala na skrajni juga otoka Ile Sainte Marie, skočila na lesen čoln in domačin naju je z vesli prepeljal čez manjšo ožino na otok Ile aux Nattes. Popolnoma robinzonski otok z zelo osnovnimi nastanitvami naju je popolnoma očaral. Takoj sva zavila na desno stran otoka, saj sva bila nad plažo in morjem popolnoma očarana. Bela nežna drobna mivka, morje kristalno čisto in toplo, rajsko in sanjsko. Namestila sva se na najlepšem delu in hitro skočila v toplo morje. Uau, uau, uau. In nikjer žive duše. To si res ne moreš predstavljati niti v sanjah. Uživala sva vsak trenutek. Ko sva se naveličala, sva se sprehodila ob obali praktično vse do skrajnega juga otoka. Nisva srečala nikogar, vse popolnoma osnovne namestitve so zaprte. Odprt je bil samo eden, kjer sva celo dobila dva sveža kokosa direktno z drevesa. Uau, kakšen prekrasen dan!
S kolesi do glavnega mesta (17. dan)
Dopoldne sva se martinčkala in kopala na plaži pred hotelom. Še vedno ni bilo nikjer žive duše, zato sva naravnost uživala. V resortu nas je bilo deset, a še tiste sva videla samo zjutraj in zvečer med obedovanjem. Pres kosilom sva morala malce pretegniti kosti od poležavanja na plaži, zato sva vzela brezplačni kolesi in se po res čudoviti cesti odpeljala v 12 km oddaljeno glavno mesto na kavico in čaj. Dve mini trgovini, ena trgovina s spominki, dve lokalni pekarni in ena bencinska. To je glavno mesto na otoku. Ampak midva res v tem uživava na polno. Spočila sva noge, kupila nekaj spominkov za domov, nato pa urno nazaj do hotela s kolesi. Ko sva parkirala v resortu in se odpravila na kosilo, je začelo močno deževati. Utrgal se je oblak za dve uri. Popoldne sva se še martinčkala na plaži in zopet imela predstavo kitov pred očmi. Pred večerjo sem si privoščila odlično 4-ročno masažo, Matjaž pa je užival ob gledanju kolesarske dirke Tour de France na velikem platnu.
Kopanje in dež na Ile aux Nattes (18. dan)
Lepo sončno jutro naju je po jutranjem sprehodu ponovno zvabilo na kopanje na sosednji otok Ile aux Nattes. Tokrat sva šla ob obali kar peš in s čolnom prečkala morje. Ker sva malce želela raziskati levo stran otoka, sva se peš podala ob obali. Hitro sva zašla med res lepe preproste hiške, kjer prebivajo domačini. A pot se je hitro končala, zato sva se odločila za kopanje na istem mestu kot prejšnjič, torej na desni strani otoka. Sprehodila sva se naprej po plaži in si ponovno privoščila sveže kokose z drevesa. Nazaj sva se vrnila po notranjosti otoka, a nisva prišla prav daleč, ko naju je ujel dež. S kokošmi v majhnem lesenem zatočišču pred močno nevihto sva obsedela za več kot eno uro. Haha. Tudi to so počitnice v tropskem raju. Ko je ponehalo, sva se peš vrnila v najin hotel.
Zadnji dan rajskih počitnic (19. dan)
Celo noč je močno deževalo in tudi čez dan je bilo precej dežja. Vmes so seveda bile tudi “suhe in sončne” ure, a so se vseeno na nebu ves čas podili črni oblaki. Kljub temu sva naredila po plaži gor in dol tri zelo dolge sprehode, v čemer resnično najbolj uživava zadnja leta. Vmes seveda odlična kulinarika in posedanje ter strmenje v prekrasno pokrajino. Tudi tako je treba preživljati počitnice in nič se nisva pritoževala. V posebni sobi resorta so zakurili odprt kamin, kjer sva lahko na platnu spremljala kolesarske podvige in teniške dvoboje. Pozno popoldne sem si privoščila še enkrat neverjetno 4-ročno masažo celega telesa. Prav nič nama ni bilo dolgčas in z odličnim jastogom za večerjo sva zaključila dopustovanje na krasnem rajskem otoku.
Polet z otoka v glavno mesto (20. dan)
Najino potovanje po Madagaskarju se je počasi bližalo koncu. Dopoldne sva preživela po že ustaljenem ritmu. Zajtrk, sprehod po plaži, martinčkanje, nato pa še zadnje odlično kosilo v najinem resortu. Ob 14h sva imela polet nazaj v glavno mesto Madagaskarja. Med poletom sva lahko opazovala lepe plaže otoka Ile aux Nattes ter grozljivo opustošeno pokrajino glavnega otoka. Madagaskar je bil popolnoma prerasel z gostimi tropskimi gozdovi, danes pa je ostala samo še praktično puščava. Res je težko opazovati, kaj smo naredili planetu. Na letališču naju je počakal najin šofer Hasina. Seveda sva ga bila vesela, da se ponovno srečamo. Odpeljal naju je v center mesta do najinega prečudovitega hotela La Varangue, ki je pravi muzej.
Sprehod po centru Antananariva (21. dan)
Zadnji dan potovanja sva preživela v glavnem mestu Madagaskarja. Tokrat sva bila že veliko bolj sproščena, saj sva poznala razmere na ulici. Končno sva se dolgo naspala v res udobni hotelski sobi. Najin hotel je bil prava paša za oči, saj je preprosto čudovit. Hotelski zajtrk je bil nepozaben. Vse možne dobrote so samo naju pričakale ob samopostrežnem zajtrku, saj sva bila edina gosta. Po zajtrku sva se sprehodila po ulicah, poiskala pošto za oddajo razglednic, obiskala ogromno tržnico in se sprehodila mimo mestne hiše po glavni aveniji do stare železniške postaje ter nato ob jezeru nazaj do hotela. Po ulicah glavnega mesta se ne sprehaja noben turist, saj je kar naporno. Veliko je beračenja na vsakem koraku v vsakem trenutku, ko stopiš na ulico. Žal ne moreš vsem ugoditi, ker bi tudi milijon dolarjev bil premajhen znesek v denarnici, če bi vsakemu dal samo 1 Dolar. Popoldne naju je prišel še zadnjič iskati Hasina in naju je odpeljal do hotela povsem ob letališču, saj sva imela let domov šele ob polnoči. V hotelu sva si še malce odpočila in pojedla dobro pico za večerjo. Ob 22h sva se odpravila s taksijem na letališče.
Polet domov preko Pariza na Brnik (22. dan)
Čakalo naju je samo še potovanje nazaj domov. Imela sva nočni let z letalsko družbo Air France iz Antananariva najprej do pariškega letališča CDG. 10 ur spanja na letalu in zbudiš se že v Parizu. Nekaj najlepšega. V Parizu sva imela le kratek enourni prestop za povezan dopoldanski let proti Brniku. Leteli smo nad Švico in sva lahko opazovala Alpe in prekrasne ledeniške doline. Prileteli smo v lepo vreme tudi nad Ljubljano in seveda že iz letala sva lahko videla domači kraj. Vse se je krasno izšlo in sredi dneva smo že pristali na Brniku. Midva sva sicer prišla, najina oddana prtljaga z zamudo pa dan kasneje. Za nama je bilo še eno krasno potovanje polno novih doživetij in nepozabnih spominov.
ZA KONEC
Potovanje po Madagaskarju je bil res doživetje zase. Narava, živali, ljudje, način življenja te ne pustijo ravnodušnega. Vsekakor sva nadvse uživala. Prvič sva se tudi podala iz cone udobja in potovala s šoferjem, česar sva se izjemno bala. Biti dan za dnem v avtu dolge ure s popolnim tujcem ni najlažje. Sploh, če tega nisi vajen. A sva dobila super šoferja, Hasino, s katerim smo se res ujeli in drug z drugim uživali. Še več, Hasina nama je odprl oči v resnično življenje na Madagaskarju in sva mu zelo hvaležna. Iskrena zahvala gre tudi Romani & Savu, ki sta nama pomagala pri načrtovanju potovanja z nasveti, ki jih ne najdeš na internetu ali v Lonely Planetu. Hvala Madagaskar za nepozabne spomine. Svet je lep.
ZANIMIVO BRANJE
IZKORISTI 15 EUR POPUSTA NA BOOKING.COM
ČASTIŠ KAVO?
Naju častiš kavo na potovanju...
€5,00
Andreja's WORLD 