Skip to content

NAMIBIJA IN BOCVANA: Načrt potovanja (17 dni)

Namibija in Bocvana sta zagotovo dve destinaciji v Afriki, ki se morata znajti na seznamu vsakega popotnika. 17-dnevno potovanje z najetim mini kamperjem sva začela v glavnem mestu Namibije, nato pa naju je 5.000 kilometerska pot vodila skozi najstarejšo puščavo na svetu, divje osamelce, množice živali v nacionalnih parkih Etosha in Chobe. Iz zraka sva si ogledala Viktorijine slapove ter živali v delti Okavanga. Ogromna posušena slana jezera naju niso pustila ravnodušna. Najbolje pa je bilo zagotovo kampiranje pod zvezdami ob ognju in popolni tišini. Zjutraj in zvečer sva vpijala sončne vzhode in zahode. Naju sta deželi dobesedno očarali in že imava začrtano naslednjo pot v ta del sveta.

namibija-in-bocvana-2016-2121


OSNOVNE INFORMACIJE

Do Nambije je od septembra 2016 tudi veliko lažje pripotovati. Ena najboljšihj letalskih kart na svetu Qatar Airways je vzpostavila redno linijo, tako da iz Zagreba z lahkoto in tudi za normalno ceno pripotujete kadarkoli v Namibijo. Žal si morate predtem urediti vizo na ambasadi na Dunaju, ki vam bo vzela nekaj dodatnih Evrov in živcev, a nič zato. Se izplača. Dovolj hitro si tudi rezervirajte avtomobil z opremo za kampiranje. Potrebnih ni nobenih cepljenj, kar je seveda super tudi za potovanja z majhnimi otroki.

Več podrobnih navodil najdete v naslednjih dveh prispevkih: Kdaj, zakaj in kako? in Kaj spakirati za potovanje v Namibijo in Bocvano.

IMG_8540

Vse, kar je zelo pomembnega je tudi še izbira časa potovanja. Najboljše je od julija do oktobra, kar je odličen čas tudi za nas, saj je čas poletnih počitnic. V poletnih mesecih je seveda večja gneča, zato si planirajte potovanje več mesecev vnaprej. Kapacitete so res omejene in zagotovo polne. V našem poletju je tam takrat zima in potem začetek pomladi. Pripravite se na zelo nizke temperature ponoči (malo nad ničlo) in zelo visoke podnevi (35+). Torej spakirate tudi bundo, rokavice, kapo in pazite, da opravite večerno tuširanje, ko je še na nebu sonce. Potem postane hudo mrzlo in skakati gol po kampu res ni prijetno. V teh mesecih je tudi najboljši safari, saj so vidne zelo daleč, ker ni trave in listja na drevesih. Hkrati pa je velika suša in morajo vse živali priti do vodnih kotanj in tam jih pričakate vi s svojim avtomobilom. V drugih mesecih imajo vode in hrane dovolj na drugih področjih in jih žal ne boste videli v tako velikem številu.

namibija-in-bocvana-2016-1668


KAMPI NA POTI

Na celem naravnost sanjskem potovanju po Namibiji in Bocvani sva spala v najinem mini kamperju, ki sva ga najela pri podjetju African Tracks s sedežem v Windhoeku. Popotniška kultura v tem delu sveta je naravnana na kampiranje v zelo urejenih, čistih, prostornih kampih, ki so povsod po obeh državah. Na svoji poti boste srečevali enake popotnike – najet džip znamke Toyota Hilux (redki so drugi), nato pa možnost spanja na strehi v šotorih (enemu ali dveh) ali v kabini (101 različica nadgradnje avtomobila). Vsaj v sezoni je zelo dobro kampe tudi rezervirati več mesecev vnaprej (nekatere tudi eno leto), saj je popotnikov res precej. Midva sva bila z najino potujočo hiško in kampi res nadvse zadovoljna.

Vsi kampi na poti zelo podrobno

namibija-in-bocvana-2016-152

dsc_4123


HRANA NA POTI

Če sva se morala v Ugandi truditi za kakšen bolj pošten grižljaj, je bilo na tem potovanju vsega toliko več in zagotavljam vam, da lačni ne boste. No, mogoče vegeterjanci in vegani, kajti na krožniku je vsak dan meso. Ne običajno meso, ampak pravkar ulovljena bodisi divjačina bodisi govedina z ogromnih kmetij, ki so na pašnih področjih. Ker sva na celotni poti kampirala, sva si zajtrk in malico oziroma večerjo pripravljala kar sama. Seveda sva morala sproti skrbeti, da nama zaloge v hladilniku in shrambi niso pošle. Zatrdim lahko le eno – vse meso je bilo božanskega okusa, odlično pripravljeno in zelo ga pogrešam, ker v Sloveniji takšnega štiklca pač ne dobiš pogosto niti v najboljših restavracijah. V trgovini pa sploh ne. Za vse ljubitelje steakov je destinacija kulinarični “raj na zemlji”.

Več o hrani na poti

namibija-in-bocvana-2016-3839


VSI STROŠKI POTOVANJA

Najino 17-dnevno potovanje po Namibiji, Bocvani in v Zimbabve do Viktorijinih slapov je bilo zelo intenzivno in resnično nepozabno. Vse tri obiskane države so imele svoje posebnosti in lepote, ki jih druga ni imela. Skupni imenovalec je zagotovo nepozaben safari. Opazovanje živali v njihovem naravnem okolju je za naju nekaj najlepšega v življenju. Na poti sva si privoščila vse in še več, zato so tudi stroški temu primerno visoki. Z najeto Toyoto Hilux sva naredila kar 4.978 kilometrov, spala v 15-ih različnih kampih, pojedla vsaj ducat odličnih steakov ter se razvajala ob nepozabnih sončnih vzhodih in zahodih. Takšen afriški špas res ni poceni, a je vreden vsakega centa.

Na celotnem potovanju sva skupaj zapravila 6.133 EUR oziroma 3.066 EUR na osebo. Klikni za podroben pregled stroškov potovanja.

dsc_3722


NAČRT POTOVANJA (17 dni)

Pripravila sem 17-dnevni načrt potovanja. Seveda ga lahko podaljšate za kolikor dni hočete, a to je res minimum, ki je potreben za obisk teh čudovite dežele. Midva sva potovala v začetku septembra in bil je res zelo primeren čas. Počasi se je začela pomlad, temperature ponoči so se gibale še vedno malo nad ničlo, tako da je bilo precej mrzlo. Podnevi pa seveda zelo vroče in sončno. Vreme septembra – ves čas toplo in sončno brez kaplje dežja.

Če želite obiskati samo Namibijo, sem za vas pripravila 11-dnevni načrt potovanja, ki ga seveda lahko poljubno podaljšate.


IZ LJUBLJANE V WINDHOEK (1. dan)

Najino 17-dnevno potovanje se je začelo v le 20 kilometrov od doma oddaljenem domačem letališču Jožeta Pučnika na Brniku. Okrog 13h sva poletela veliki novi dogodivščini naproti. Najprej v Frankfurt z domačim prevoznikom Adria Airways. Prispeli smo skoraj čisto točno, a tudi midva sva si pustila vmes dovolj časa, da z vlakom zamenjava terminal in se v miru vkrcava na naslednji direkten let do glavnega mesta Namibije. Iz Frankfurta v Windhoek smo leteli dobrih 10 ur, praktično povsem naravnost na jug. Let je bil odličen, tudi postrežba super in zelo na nivoju tudi hrana. Prva izkušnja z Air Namibia je torej zelo dobra. V Windhoek smo prispeli po planu ob 5.30 po lokalnem času (samo eno uro za nami). Welcome Namibia!

 

iphone_namibija-in-bocvana-2016-25


NESKONČNI MAKADAM DO SESRIEMA (2. dan)

Ob zgodnjem jutranjem pristanku na letališču v Windhoeku sva se kot večina ostalih turistov postavila na okence za menjavo denarja. Nato naju je najemodajalec avtomobila odpeljal do njihove pisarne v Windhoeku. Prevzela sva najino Toyoto Hilux za naslednjih 15 dni, ki je bila hkrati tudi najina hišica. Odpravila sva se po nakupih v najbližji Spar in se odpravila na dolgo, dolgo in prašno neskončno pot proti Sesriemu. Kljub najbližji poti sva vozila več kot 5 ur oziroma 360 km. Srečala sva le mogoče ducat avtomobilov. Le pesek, kamenje, kanjoni in nekaj skromnih hiš. Skoraj pred ciljem sva srečala tudi prvega oryxa. Zares utrujena sva se samo še namestila v kampu in opazovala prekrasen sončni zahod.

namibija-in-bocvana-2016-27


NADREALISTIČNA SOSSUSVLEI IN DEAD VLEI (3. dan)

Končno sva malce prišla k sebi in se naspala. A tukaj čas teče povsem drugače in popolnoma drugačni popotniki so okoli vas. Vsi se zbujajo že pred zoro in tudi pospravijo opremo. Ob sončnem vzhodu ni več nikogar v kampu. Midva sva že norca, ampak tukaj – ne seževa jim do kolen. Po obilnem zajtrku sva se počasi odpravila do vhoda v nacionalni park Sossusvlei, kupila 24-urno karto te se počasi odpravila na ogled najstarejše puščave na svetu. Uau, vsak prizor za prizorom je neverjeten. Rdeče sipine vseh oblik in velikosti ter oryxi čez cesto. Tudi noje sva videla na poti. Ustavila sva se tudi pri najlepši sipini 45 in si ogledala znamenito nezemeljsko glinasto kotanjo Dead Vlei z mrtvimi drevesi. Do poznega popoldneva sva se vrnila v kamp in si privoščila prvi oryxov steak. Njami!

namibija-in-bocvana-2016-333


JUTRANJE SIPINE IN ČUDOVITI FLAMINGI (4. dan)

Če sva se včeraj čudila zgodnjemu vstajanju sosedov v kampu že po trdi temi, naju je pa tokrat res na rit vrglo. Tokrat pa že več kot eno in pol ure pred sončnim vzhodom (okrog 4.30) ni bilo nikogar več v kampu, kjer smo bili zvečer pošteno natlačeni. Jao, sami norci. Razlog je samo eden – priti do ali celo na vrh sipine do sončnega vzhoda. Nekateri se celo odločijo za obisk Dead Vlei-a, kar pomeni še veliko več časa. Midva sva se odločila za lepo, samotno, neobljudeno sipino, kjer sva bila sama. Počakala sva na sončni vzhod in nato odpeljala proti Swakopmundu. Makadamska cesta, prve puščavske zebre, divji konji, osamljeni noji in nekaj oryxov. In veliko ničesar. V zalivu Walwis pa so naju pričakali prekrasni flamingi in razposajeni delfini.

namibija-in-bocvana-2016-675

namibija-in-bocvana-2016-978


REZERVAT TJULNJEV IN POSLIKAVE BUŠMANOV (5. dan)

Noč je bila zelo mirna, a tudi zelo hladna. Tokrat sva malo dlje spala, saj imava v načrtu malce manj vožnje, a še vedno 326 kilometrov. Po zajtrku sva se odpravila po obalni cesti do naravnega rezervata tjulnjev, kjer domuje skozi celo leto ena največjih kolonij na svetu. Ob poti sva se čudila vsem razbitinam nasedlih ladij, ki jim Atlantik v zgodovini ni prizanesel. Dobro uro sva zdržala s tjulnji, nato pa po široki in prašni makadamski cesti do osamelcev Spitzkoppe, kjer sva se namestila na najboljšem prostoru za kampiranje pod naravnim mostom. Pozno popoldan sva šla tudi na ogled starodavnih poslikav Bušmanov, ki so jih narisali na stene rdeče obarvanih osamelcev. Zvečer sva v čisti tišini uživala ob ognju ter prekrasnem sončnem zahodu in pod tisočerimi zvezdami.

namibija-in-bocvana-2016-1064


ČREDE SLONOV IN ŽIRAF V NACIONALNEM PARKU ETOSHA – OKAUKUEJO (6. dan)

Za današnji dan sva imela doma drugačen plan, a sva bila potem sama sebi zelo hvaležna, da sva ga zadnji trenutek spremenila. Odločila sva se, da za en dan podaljšava ogled živali v nacionalnem parku Etosha. Tako sva pridobila eno noč v kampu znotraj parka in sva tako lahko prenočila v vseh treh kampih znotraj parka. Zaradi te odločitve sva si tudi malce skrajšala naporno makadamsko pot in jo ucvrla po odlični cesti do vhoda Okaukuejo v parku Etosha. Prispela sva pozno, a še vedno dovolj zgodaj, da sva lahko opazovala ob kičastem sončnem zahodu črede slonov, žiraf, oryxov in antilop ob vodni kotanji znotraj parka. Prvič v življenju sva videla povsem od blizu tudi čisto pravega črnega nosoroga. Čista afriška poezija!

namibija-in-bocvana-2016-1668


LEVI, NOSOROGI, HIJENE IN ŠAKALI V NACIONALNEM PARKU ETOSHA – HALALI (7. dan)

Že pred sončnim vzhodom sva bila v avtomobilu na preži za živalmi v nacionalnem parku Etosha okoli kampa Okaukuejo. Izplačalo se je, saj sva že po nekaj kilometrih zagledala ločeni  dve skupini levinj, ki so spretno zasledovale svoj zajtrk. Nepozabno. Vrnila sva se v kamp, v miru zajtrkovala in pospravila stvari. Nato pa cel dan preživela na nepozabnem safariju. Množice slonov, žiraf, antilop, nojev, bivolov, kudujev, zeber, hijene, šakali. Noro, res noro. Nato pa še za posladek dneva – v senci krošnje velikega dreveda dva leva na petih metrih razdalje. Safari, ki “gate trga“. Resnično!

namibija-in-bocvana-2016-2121


LEOPARD IN LEVINJE Z MLADIČKOM V NACIONALNEM PARKU ETOSHA – NAMUTONI (8. dan)

Niti v sanjah si nisem predstavljala tako čudovitega safarija v nacionalnem parku Etosha. Tokrat sva le malo dlje spala, saj sva včeraj praktično videla vse in je bil danes precej bolj umirjen dan. Na sporedu je bil safari med kampom Halali in Namutoni na severu. Izbirala sva različne poti ter vodne kotanje. Kar naenkrat pa izza grma tik ob cesti zagledava tri levinje, ki so spale kot ubite, saj so pravkar pojedle celo zebro. Zraven njih je bil tudi mladiček, ki je bil prav živahen. Po kosilu sva se odpeljala nazaj do suhe vodne kotanje, kjer je tudi votlina pod skalami. V senci je počival čudovit leopard, ki nama je nato priredil pravo gledališko predstavo. Čista poezija!

namibija-in-bocvana-2016-2593


TUŠIRANJE S POGLEDOM NA OKAVANGO (9. dan)

Po nekaj čudovitih dneh naju je danes čakala le 632 kilometrov dolga vožnja do naslednjega kampa, ki je praktično le postanek na polovici poti v Kasane. Zjutraj sva počasi sva pospravila in se zadovoljna odpravila na pot, saj sva na safariju v Etoshi doživela vsaj toliko, kolikor sva potihem upala. Cesta je bila vseskozi asfaltna in zelo lepa, predvsem pa ravna. Pokrajina se je začela spreminjati. Postajala je bolj in bolj zelena. Ob cesti sva lahko končno opazovala vaško afriško življenje. Do odbitega kampa Ngepi, ki leži ob sloviti reki Okavango, sva prispela eno uro pred temo. Ravno toliko, da sva se lahko še po svetlem stuširala v zunanji kopalnici s pogledom na krokodilji Okavango. Strašljivo!

namibija-in-bocvana-2016-2710


KROKODILI IN POVODNI KONJI V NACIONALNEM PARKU CHOBE (10. dan)

Danes naju je ponovno čakala dolga in naporna vožnja do mesta Kasane v Bocvani. Brez vsake težave sva prečkala mejo med Namibijo in Bocvano ter prispela do najinega naslednjega kampa. Na meji sva prvič zagledala posebna baobab drevesa. Cesta je bila lepa, asfaltirana ter vedno bolj zelena. Tudi vročina se je stopnjevala iz kilometra v kilometer. Po obilnem kosilu sva se podala na samostojni popoldanski safari v nacionalni park Chobe. Vožnja po parku je bila precej zahtevna, saj je podlaga mivkasta in pelje ob nabrežju reke. Dogajanja ni bilo veliko, je bilo pa posebno. Prvič v življenju sva namreč lahko videla velike povodne konje na kopnem med prehranjevanjem ter zelo od blizu strašljivo ogromne krokodile, ki so ravnokar pojedli celega bivola.

namibija-in-bocvana-2016-2866


SPEKTAKULARNI VIKTORIJINI SLAPOVI (11. dan)

Končno je napočil dan iz mojih sanj. Pred leti sem poslušala prijateljičine hvalospeve o Viktorijinih slapovih in po tistem so bili samo še ena velika želja na zemljevidu. Ko sva se odločila za potovanje v Namibijo, sem obvezno v plan dodala še sedmo čudo sveta – Viktorijine slapove, pa naj stane kolikor hoče. Denarja in časa. Odločila sva se za enodnevni obisk slapov in si jih ogledala iz zraka s helikopterjem ter po kopnem na zimbabvejski strani. Spektakularna ptičja perspektiva je bila res nekaj najlepšega v življenju in vredna vsakega dolarja. Med ogledom na kopnem sva uživala vsak trenutek v pogledu z različnih zornih kotov ter se hladila ob mokrem tušu slapovega prša.

namibija-in-bocvana-2016-2932


NAMAKANJE V BAZENU OB BAOBABIH (12. dan)

Po včerajšnjem ogledu Viktojinih slapov sva danes iz Kasane odrinila proti jugu Bocvane. Ravna asfaltirana cesta naju je vodila najprej do mesta Nata, nato pa imela pred seboj še dobrih 100 kilometrov do naslednje postojanke – Planet Baobab, kjer sva tudi prenočila. Drevesa baobab sem si neizmerno želela videti na lastne oči, zato sem se veselila dne kot majhen otrok. Kamp je na ogromnem posestvu, na katerem so ogromna stara drevesa vrste baobab. Prispela sva že v zgodnjih popoldanskih urah in si v kampu privoščila dobro kosilo, potem pa do večera poležavala ob bazenu in se predajala sončnim žarkom.

namibija-in-bocvana-2016-3197


LUŠKANE SURIKATE IN NAJVEČJE SLANO JEZERO (13. dan)

Dan se je začel zelo zgodaj, saj sva se že pred šesto zjutraj in pred sončnim vzhodom s šoferjem odpeljala po “necesti” do najbolj ljubkih malih živali na svetu. Po zelo mivkasti poti sredi ničesar smo se peljali skozi listnati gozd, nato pa po pašnikih in travnikih do velikega odprtega področja, kjer so nas pričakale čisto divje male surikate. Svoja telesa so grele na prvih sončnih žarkih, potem pa urno hitele iskati hrano vse naokoli, tako da smo jih komaj dohitevali. Odpeljali smo se tudi do največjega posušenega slanega jezera na svetu Maghadigadi. Povsem bela pokrajina, kjer ni ničesar več 100 kilometrov, zaradi katere takoj izgubiš vso orientacijo. Nato naju je pot vodila nazaj do kampa Planet Baobab in z najinim avtomobilom do mesta Maun, ki je izhodišče za izlete v delto Okavanga.

namibija-in-bocvana-2016-3262


HELIKOPTERSKI SAFARI NAD OKAVANGOM IN PLES BUŠMANOV (14. dan)

Že včeraj sva si rezervirala jutranji polet s helikopterjem nad osupljivo delto reke Okavango. Prvič sva se z reko srečala povsem na začetku njene delte, v kampu Ngepi. Okavango je tam povsem običajna reka, ki se nato razlije nad gromozansko velikim področjem. Ob osmih zjutraj smo poleteli s helikopterjem z odprtimi vrati nad širnim Okavangom. Neverjetni prizori, ogromno število živali, pisana pokrajina in doživetje brez primere. Na tla smo se spustili po 45-minutah leta in bila sva nasmejana do ušes. Še isti dan sva nadaljevala do puščave Kalahari, si privoščila odličen steak z domače kmetije, uživala ob petju ptic ter si zvečer ogledala tradicionalni ples ob ognju družine Bušmanov v puščavi.

namibija-in-bocvana-2016-3564


POČITEK OB POLNI LUNI V PUŠČAVI KALAHARI (15. dan)

Pred dnevi sva za en dan skrajšala načrtovano potovanje, ker se nisva odpravila na Kubu Island. Zato nama je ostal na koncu en dan in sva ga izkoristila za počitek sredi ničesar. Zadnje noči enostavno nisva hotela preživeti v Windhoeku, pa tudi avto sva imela še plačan, zato bi bila takšna odločitev velik nesmisel. Pošteno sva se naspala, nato pa naju je čakalo le 3 ure vožnje čez mejo nazaj v Namibijo do lepega in praznega kampa ob glavni cesti. Prispela sva za čas kosila, nato pa počivala v senci, brala revije in zganjala norčije. Zvečer sva si privoščila “zadnjo” večerjo s 3 hodi, ki je bila naravnost odlična. Nad nama je svetila oranžna polna Luna. Čarobno!

nokia_namibija-in-bocvana-2016-410


ZADNJE KOSILO V JOE’S BEER HOUSE (16. dan)

Malce po sončnem vzhodu sva se prebudila sredi puščave, ki leži na precej visoki nadmorski višini. Bile so popolnoma drugačne vremenske razmere kot včeraj. Veter je pihal tako močno, da nisva mogla prižgati niti plinske bombe, da bi si skuhala kavo in čaj. Zimska puhovka bi mi prišla zelo prav. Po zajtrku naju je čakalo še zadnjih 285 kilometrov do Windhoeka. Prispela sva ravno za čas kosila. Namibije pa ne smeš zapustiti, če ne obiščeš legendarne restavracije Joe’s Beer House v centru mesta. Uau, kakšno kosilo. Zame fantastičen oriksov steak, Matjaž pa 3 različne vrste mesa (kudu, oryx in antilopa). Ko sva oddala avto, bi morala na letališče. A najin let za domov je imel kar 8-urno zamudo, zato sva se lepo odpravila v brezplačno hotelsko nastanitev.

namibija-in-bocvana-2016-3841


DOLGA POT NAZAJ DOMOV IZ WINDHOEKA (17. dan)

Ob polnoči nas je pobral avtobus in odpeljal na letališče, ki je eno uro oddaljeno od glavnega mesta. Ob štirih zjutraj smo končno poleteli z Air Namibia proti Frankfurtu. Let je trajal več kot 10 ur. Zaradi skoraj 9-urne zamude, sva imela v Frankfurtu kar pestro dogajanje. V slabi uri in pol sva morala namreč skozi carino, dvigniti prtljago, zamenjati terminal, oddati prtljago in priti do Adriinega letala. No, šlo je za las. Tokrat prvič nisva imela povezanih letov, kar pomeni, da bi nama zamuda povzročila nakup novih letalskih kart iz Frankfurta v Ljubljano. No, konec dober, vse dobro. In koš neprecenljivih spominov na čudovito potovanje.

iphone_namibija-in-bocvana-2016-543


Po tem nepozabnem potovanju, vam zagotavljam, da boste že nekaj dni po prihodu domov želeli nazaj v Namibijo in Bocvano. Jaz že nekaj tednov sanjam, kdaj bi šla ponovno nazaj.

namibija-in-bocvana-2016-1361

Komentiraj

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: